Nebesa pripovedujejo

22 čudežnih zgodb, ki so človeštvu razkrile skrivnosti življenja. 22 razbranih šifer, ki so s svojimi smisli začrtale nove možnsti njegove prihodnosti.

PRVI DEL: Nit lubezni

Rožnata torba

Na severu Kanade je bril mrzel veter in rezal ozračje, ki je Teda spominjalo na hlad, ki ga je občutil v lastnem srcu. Predolgo je že živel tako. »Ali sploh še živim?« je bilo drugo najpogostejše vprašanje njegovega dne, takoj za: »Kje naj danes dobim hrano?« Ulica je bila njegov dom, kartonske škatle njegova domača postelja in stene zapuščenih stavb so ga včasih ogrele – daleč stran od oči ljudi, katerim se niti sanjalo ni o njegovi stiski. Morda pa jim tudi mar ni bilo, kdo bi vedel. Vedno manj priložnosti so mu dajali. Včasih je še za koga odnašal smeti ali tu in tam pograbil kakšno listje, da si je privoščil kos kruha. Ko so njegova oblačila začela popuščati pod vplivi vremena, so se ljudje vedno manj odločali, da bi mu zaupali – pa četudi so mu zaupali le svoje smeti. Niso se zavedali, da bi lahko prisegel, da sliši njihove misli: »Pijanec, spravi se v red.«

Ni jim niti zameril. Njegov močno upadli obraz bi vsakogar prepričal o resničnosti teh misli. Neprespane noči so zahtevale svoj davek in njegova edina družba je bila rožnata torba. Nikakor mu ni pristajala in ljudje so ga zato čudno opazovali. A vedel je, da se ji nikoli ne bo mogel odpovedati. Rožnata torba nepomembnega brezdomca ni nosila le nekaj scefranih oblačil, temveč tudi bolečino. Tako majhna torba, a s tako velikim bremenom.

Ta torba je bila spomin na njegovo ženo. V globinah spomina se je vedno znova vrtel film, ki se nikakor ni nehal predvajati. V njem je videl svojo čudovito ženo, na prijeten dan, kako je simpatično izgubljala živce, ko je želela pripraviti za šolo mala Petra in Hano. Dvojčka sta znala biti v tandemu izjemna kombinacija ljubezni in tornada, ki je vsako jutro zagotavljal dozo vznemirjenja. A Ted in Erin sta uživala ob tem, to sta prav dobro vedela. Njuna otroka sta bila krona ljubezni, ki je trajala še iz osnovnošolskih klopi. Medtem ko so njuni prijatelji v srednji šoli načrtovali naslednjo zabavo, sta onadva načrtovala svoje življenje. Imela sta veliko ciljev in življenje je bilo dobro. Vsako jutro sta pomislila, kako srečna sta, da imata tako čudovita otroka. In drug drugega.

»Ted, čas je, da ju spravim v šolo in jima dovolim, da še koga drugega spravita ob pamet!« se je v smehu poslovila njegova žena. Bilo je res čudovito jutro, a vseeno ne lepše od njenega žarečega obraza. »Se vidiva zvečer, draga!« je odvrnil Ted in ženi dovolil, da je odjadrala v na prvi pogled povsem običajen dan. »Mislila je, da sem pozabil,« se je nasmehnil samemu sebi. Pa ni pozabil. Dobro je vedel za deseto obletnico njune poroke. Vsekakor pa ona ni vedela za zabavo presenečenja, ki jo je čakala. Erin je ljubila življenje, ljudi in druženja. Tokrat je Ted povabil vse njune prijatelje in vsi so se veselili, kaj bo prinesel večer, ko bo vstopila v le zanjo okrašen prostor, ki bo dihal v ritmu ljubezni. Le še nekaj ur.

Ted je zagrabil službeno aktovko, polno načrtov vodovodne napeljave. Ted je bil namreč lastnik vodovodnega podjetja, ki je hitro rastlo in nove kupčije so že namigovale na sijočo prihodnost njegove družine. Erin ga je spodbujala na vsakem koraku in njena spodbuda je bila njegov navdih.

Še dobro se ni pripravil na naloge delovnega dne, ko je njegov delavec zgroženih oči vstopil v njegovo pisarno in komaj slišno spregovoril: »Ted, policija je tukaj. Pravijo, da iščejo tebe.« Policija. Srce mu je upadlo ob misli, da to nikoli ne pomeni ničesar dobrega. A tiho v sebi je upal, da je morda le dobra šala njegove žene. Tudi ona ni pozabila na obletnico. In vsekakor je njen brat policist. Verjetno je samo šala. Verjetno.

Ted ni potreboval dolgo, da je ugotovil, da šaljivi obrazi ne nosijo maske takšne bolečine, kot jo je videl na obrazu svojega svaka. Ni želel stopiti niti koraka dlje. Ni ga zanimalo, kaj mu ima povedati. Samo naj odide. »O Bog, prosim, ustavi čas in naj odide!« je kričalo znotraj njega. »Ted …« je v solzah odprl usta Ryan, a to je bilo vse, kar je prišlo iz njih. Ostale besede so zadušili hlipajoč jok in roke, ki so zakrile obraz strtega človeka.

Nadaljeval je njegov policijski partner, ki se je uspel zbrati, da bi povedal tisto, kar je za vedno spremenilo Tedovo življenje: »Tako mi je žal Ted, ne vem, kako naj ti povem. Erin in otroka je na železniškem prehodu presenetil vlak. Ne vemo, kaj se je zgodilo, Ted, a zapornice se niso spustile, prišlo je do nekakšne okvare in …« Globoko je zajel sapo in nadaljeval: »Žal mi je Ted, a ko smo bili z reševalci poklicani na kraj nesreče, je bilo že prepozno.« »Kako misliš prepozno?« je Ted zajecljal v nejeveri. »Joj, Ted, tako mi je žal, a Erin in otroka nesreče niso preživeli.«

Tako se konča svet. V apokaliptičnih filmih so lagali. To je vsa resnica o koncu sveta.

Note glasbe na zabavi so potihnile. Pravzaprav nikoli niso bile odigrane. Zamenjale so jih tihe note žalostnih pesmi, ki so Erin, Petru in Hani utrle pot v večnost. Pogreb je bil zagotovo eden izmed najtišjih, kar jih je srečal svet. Ljudje so bili otopeli v bolečini, ki je vidno parala srca obeh družin in prijateljev. Veseli obrazi na fotografijah Erin, Petra in Hane so opozarjali, da je sreča tisti dan dobila nož v hrbet. Izdali so jo. Tudi sreča je bila opeharjena. »Vsekakor tega ni pričakovala, kajne?« je v tihem besu razmišljal Ted, medtem ko si je želel, da bi poleg treh krst stala še četrta. Vsekakor bi bilo to lažje kot to, da ga je življenje poslalo v zapor brez izhoda. Vedno je srčno verjel v Boga, ljubil ga je. »Hinavec,« je bilo vse, kar si je zdaj mislil o njem. Bog ga ni ljubil. Če bi ga, mu tega nikoli ne bi storil. Vsi, ki so poznali Teda in Erin, so dobro vedeli, da sta srčna in poštena človeka. Ena izmed tistih, ki jih pokličeš v času obupa in dasta zadnje, da bi le priskočila na pomoč. Hinavec na nebu pa je odvzel vse. In tako močno se je pretvarjal, da je dober. Tistega dne sta Bog in Ted prekinila nit ljubezni. Natančneje, prekinil jo je Ted. Obstajala je le še nit zamere. Nit? Bolj vrv.

Ted ni več verjel ne v Boga, ne v življenje, še manj pa vase. V mesecih po odhodu njegove družine se je sprehajal po svetu kot mesečnik. Ni pil, o ne, pijanec že ne bo postal, čeprav so mu to pripisovali vsi, ki so ga kot duha srečevali v dneh, polnih agonije in ironije. Lahko je zaznal govorice, ne da bi jih slišal s fizičnimi ušesi. Pa ni pil. Vsaj alkohola ne. A vseeno je žalovanje postalo njegova največja odvisnost, ki je napovedovala njegov prerani grob. Vsaj upal je tako.

Vrag je povrgel svoje mladiče, ki so se mu smejali v vsakodnevnih sabotažah. Podjetje je počasi, a vztrajno propadalo, dokler ni nekega dne zaprlo svojih vrat. Ključe hiše, kamor Erin, Peter in Hana niso več vstopili, je dobil nov lastnik. Sam se je preselil v manjše stanovanje in kmalu izgubil tudi tega. Delovna mesta so mu vztrajno zavračali in lahko si je mislil, zakaj. Obupali so nad njim. A ni jim zameril. Tudi sam je obupal. Želel je le, da bi se končalo. »Nekega dne … nekega dne, ko zberem dovolj poguma, naredim samomor,« si je prisegel. Edini razlog, zakaj se še ni pridružil svojim trem angelom, je bila misel, da ga bo to dejanje od njih morda še bolj oddaljilo. In trenutno ni upal tvegati.

Postajalo je hladno. Izjemno hladno. Edini sendvič v dnevu pa je brezdomcu po imenu Ted dal dovolj moči, da je splezal v ruševine zapuščene stavbe. Morda mu bodo stene danes namenile nekaj milosti in zavetja. »Bog, zakaj mi nikoli nisi dal priložnosti?« je pomislil in utonil v spanec.

Novo jutro ga je prisililo, da ponovno odpre oči. Preživel je. Zopet. Pograbil je rožnato torbo. Bil je čas za lov na hrano. A ne tako hitro. Pot mu je prekrižal črn mercedes, ki je s svojim divjim zaviranjem že opozarjal na karakteristike lastnika vozila. Ni se motil. Kamnit obraz šoferja je odprl vrata temni figuri, ki je odločno stopila naravnost pred njegovo obličje. Teda je zmrazilo, a ni znal razločiti, ali je bila to posledica še enega hladnega jutra ali postave, ki vsekakor ni prinašala dobrih novic. V to je bil prepričan.

»Pozdravljen, Ted!« je voščil zoprn glas moža, oblečenega v črno od glave do peta. Ted se ni trudil z vljudnostjo: »Kdo si in kako za vraga poznaš moje ime?« Brez občutka užaljenosti in z ledenim nasmehom je »Črni«, kot ga je v svojih mislih poimenoval Ted, nadaljeval: »Ni pomembno, kdo sem. Pomembno je, kaj prinašam.« Teda ni prepričal: »Sem bil prepričan, da se nisi ustavil samo zato, da bi opazoval lepote narave.« Boj v zajedljivosti je vsekakor zašel v svoj ring. »Poznam tvojo zgodbo, zato ti ne zamerim. Vem, kaj se ti je zgodilo. Mogoče pa ti lahko pomagam ven iz tega,« je nadaljeval Črni. »In kdaj je tebi Satan položil čarobno palico v roke?« je zajedel v njegovo ponudbo Ted. Črni je njegov sarkazem prezrl in nadaljeval: »Ponujam ti idealno priložnost, da se izkoplješ iz bede, v kateri si se znašel, in morda še kdaj vidiš kaj več kot to torbo, ki jo prenašaš naokoli. Imam podjetje, ki nujno potrebuje direktorja. Imensko seveda, operativno te s funkcijo ne bi obremenjeval. Ponujam ti 25.000 dolarjev takoj in 25.000 ob koncu leta. Če bo najino sodelovanje uspešno, bom na mizo prinesel še več takih ponudb.« Ted se je zasmejal: »Božiček je pristal na mojem dvorišču, ne šali se. In v čem je trik?« Črni je odvrnil: »Trike prepusti meni. Reciva temu, da gre za podjetje, ki dobro deluje na področju poslovanja s tujino.« »Zakaj bi potem za tako izjemno podjetje izbralo direktorja s ceste? Zakaj na mesto ne postaviš sebe?« Črni je odvrnil: »Verjamem v drugo priložnost.« »In jaz v podjetja, ki so registrirana v davčnih oazah in utajajo davke.« Črni se je posmehljivo nasmehnil in pokazal na svojega pregrešno dragega mercedesa: »Misliš, da bi imel vse to, če bi se oziral na take malenkosti?« Ted se je zakrohotal: »Če imaš vse to, bi si morda lahko uredil tudi lepši obraz, ki ne bi izdajal tvojih zlonamernih dejanj!« Črni je nadaljeval: »Poglej se! Kup nesreče, smrdljive obleke in niti centa na tvoje ime! Kdo pa misliš, da si? Ponujam ti pot iz pekla!« »V njem sem že in ne potrebujem tvoje pomoči. Prepričan sem, da boš našel drugega.« »O, morala?« je vprašal Črni. Ted se je obrnil in v odhajanju odvrnil: »Da, to je zadnje, kar mi je ostalo. In moja torba. Poberi se.«

Padla je noč in stene zapuščene stavbe so ga zopet pozdravile: »Dobrodošel doma,« so mu šepetale v lastnem odmevu. To je bila noč ledene dobe. Ko je Ted že mislil, da mu je šlo za en dan malce bolje, ga je objem ledu spomnil, da se moti. Dobil je kar nekaj denarja, dovolj, da si nakupi hrane za štiri dni. Ne, nobenega alkohola, kot so mislili ljudje. In tega dne so mu namenili fičnike samo zato, ker so se ga usmilili. Privoščili so mi, da se pogreje ob steklenici vina. Namesto tega si je Ted privoščil čaj in ga nalil v čutarico, ki mu jo je podarila prijazna gospa Margaret. Margaret je bila prisrčna ženica 80-ih let, ki mu je dovolila, da zanjo opravlja manjša opravila. Vse dokler ni tudi ona zaprla oči in njegova edina prijateljica je odšla v nebo.

To noč je razmišljal o vseh njih. Mami in očetu, ki sta dokaj zgodaj umrla. Ko je mama zbolela za rakom, si oče nikoli več ni opomogel in trdili so, da je umrl zaradi počenega srca. Zdravniki so to vseeno poimenovali infarkt. Erin, Petru in Hani. Tri največje ljubezni in tri neozdravljive brazgotine. Margaret. Edina, ki je še verjela, da se bo vse uredilo. Bil je sam. On in njegove stene.

In bilo je tako hladno. Sredi noči Ted še vedno ni zatisnil očesa in roke so obnemoglo obležale na njegovih kolenih.

V mislih so mu oživeli divji demoni in ga prepričevali, da je naredil napako, ko je zavrnil Črnega. Ko si je že želel izpraskati oči iz obžalovanja, ga je odneslo v spomin iz preteklosti. Bil je tako živ kot tistega dne, ko je pri osmih letih prvič odšel na ribolov z očetom. To so bili dnevi! Z očetom sta lovila na območju, ki jo dovoljevalo le dva kilograma ujetih rib dnevno. A tistega dne so ribe prijemale kot za stavo. Dva kilograma sta bila nemudoma v njunih rokah. Mali Ted je navdušeno želel nadaljevati, ko ga je oče ustavil: »Ne, dovolj je, imava že dva kilograma.« Mali Ted se je uprl: »Ampak oče, poglej kako prijemajo. Saj ne bo nihče vedel!«

Solze so zalile obraz zdaj odraslega Teda, ko se je spomnil očetovih besed. Kaj mislite, da mu je odvrnil?

Nebeško dešifriranje

Ti veš. Ted se je spomnil, zakaj je zavrnil ponudbo Črnega. Kajti tistega dne mu je oče odvrnil: »Misliš, da nihče ne bo vedel? Ti boš vedel. Kakšen mož želiš postati?« Ted je vedel, da je tistega dne postal, kdor je bil še danes, pod vsemi temi capami, katerim si lahko še komaj rekel oblačila – mož z načeli, integriteto in čistim srcem. Spoštoval je zakone in svoje vrednote. Nikomur ni storil slabega ali ga izkoristil. Zato je zavrnil Črnega. Tako bo tudi ostalo. Ko bi mu le vesolje vrnilo medvedjo uslugo. Morda bo nekega dne razumel. Trenutno ni mogel.

»Mogoče bo nocoj konec vsega. Naj bo konec, Bog, odvzemi mi bolečino, rad bi se pomiril s teboj,« je zastokal in mrak je padel na njegove oči.

Ni bilo konec. Ted se je prebudil v novo jutro, začuden, da ga ni več tako zelo zeblo. Kot bi ga ponoči nekdo pokril z nevidno, toplo odejo. Samega sebe je presenetil z nasmehom. Ni vedel, da ga še premore. Za trenutek se je življenje razsvetlilo, a kljub temu je kmalu dobil občutek krivde in nasmeh je izginil. Danes je bil ta dan. Minilo je 7 let, odkar je izgubil vse.

Skoraj vse. Imel je le še bledo senco sebe. Ta bleda senca se je soočila z realnostjo novega dne. Kot zombi je zataval v mirno sosesko, kjer ga je iz stanja mesečnika prebudila misel: »Kaj ni premrzlo, da bi tako majhno dekletce vozilo kolo?« Opazoval je 8-letnico, sicer zimsko opremljeno, a vendar na kolesu, kako drvi naravnost proti njemu. Šesti čut mu ni dal miru, ko je mala Elizabeth izgubila ravnotežje in skoraj padla. Nadnaravne moči so zajele Teda, ki je padec preprečil in Elizabeth je pristala na njegovih rokah. Nepoškodovana. Elizabeth se je na široko nasmejala, ravno v času, ko je njena mama v krikih pritekla do obeh: »Elizabeth, kolikokrat sem ti rekla, da ne smeš na kolo, ko je tako hladno in je cesta nevarna? Obljubila si mi, da se boš samo igrala!« Nato je pogledala Teda v oči in nadaljevala: »Tako prisrčna hvala, le kako se vam lahko oddolžim?« »Njen nasmeh je bil dovolj,« je odvrnil Ted in pobožal malo Elizabeth, ki se je tesno privila k njemu. Nje oblačila niso motila. »Prosim, pridružite se nama pri kosilu, ravno sem ga skuhala in to je najmanj, kar lahko storim za vas.« Ted je privolil.

Martinina kuha je pobožala Tedove brbončice, ki so že dolgo spale. Užival je v dobrotah domače hrane, ki jih ni okusil od časa, ko je Erin odšla. Martina je v kuhinjo prinesla tudi Tedovo torbo, ki jo je izpustil v reševanju male Elizabeth. Martina je bila izjemno prijetna ženska njegovih let in prijetnega značaja. Ko je Ted končno nasitil svojo veliko lakoto, jo je vprašal: »Vaš mož dela?« Martina se je nasmehnila, a vseeno v občutku bridkosti odvrnila: »Moj mož je pred tremi leti umrl zaradi levkemije. Z Elizabeth nama je bilo težko, a shajava. Finančno sva sicer preskrbljeni, saj je imel mož z najboljšim prijateljem podjetje, ki še danes dobro posluje. A čustveno je bilo težje. Mogoče Elizabeth zato kdaj bolj popuščam, da potem potrebuje rešitelje, kot ste vi.« »Poznam občutek, samo jaz nisem znal shajati,« je rekel Ted in sam sebe presenetil, ko je popolni neznanki zaupal svojo srce trgajočo zgodbo. Martina je izjokala svoje in njegove solze. Zajokala sta oba in vez prijateljstva je bila stkana.

Martina je Tedu podarila na kopice oblek, ki so ostale po moževi smrti, in ga po dolgem pregovarjanju prepričala, da se namesti v majhni hišici za goste, ki je krasila dvorišče večje hiše. V zameno za nastanitev je Tedu naložila manjša opravila okrog hiše in enega večjega – Elizabeth je spremljal v šolo in na njene obšolske dejavnosti. To delo mu je bilo še posebej ljubo. In na obrazih Martine, Elizabeth in Teda so se večkrat narisali iskreni nasmehi.

Nekega dne je pozno popoldne Martina vstopila v hišo za goste in poprosila Teda za pogovor. Začela je: »Ted, tako rada te imam v bližini. Elizabeth obožuje vajina druženja. A vseeno iskreno mislim, da mogoče to ni zate.« To je bilo to. Nova klofuta vesolja. Le kako je mislil, da bo šlo lahko kdaj na bolje? Da mu je Bog končno dal trohico vere v zameno za njegovo poštenost? To je verjetno možno le v pravljicah. S pogledom je že iskal rožnato torbo, da bosta skupaj lahko ubrala pot pod noge. Martina je nadaljevala: »Kot sem že rekla, in to delam s težkim srcem, se mi zdi, da je čas za nekaj novega. Veš, da je imel moj pokojni mož podjetje, ki gradi hiše. Njegov najboljši prijatelj, ki podjetje vodi, pozna tvojo zgodbo in tvoje izkušnje. Rotil me je, da te mu odstopim, saj nujno potrebuje nekoga, ki bi mu zaupal vodovodne napeljave pri teh hišah. Želi si le najboljše za družine, ki bodo živele v njih. Mislim, da bi tudi ti užival v tej nalogi. A vseeno pričakujem, da si boš vzel čas tudi za Elizabeth in ostal z nama.«

Ted je ganjen objel Martino in sprejel ponujeno roko. Že čez nekaj dni je pogumno zakorakal v nove zadolžitve in ponovno oživel. Veliko je delal in stkal močno vez z Garyjem, ki je v njem našel izgubljenega prijatelja. Postala sta nerazdružljiva, a vedno je tudi hitel na šolske predstave male Elizabeth in pazil na njene vratolomne vožnje s kolesom. Leto kasneje je Ted postal solastnik podjetja in vez z Garyjem se je še bolj okrepila.

Nebesa dešifrirajo:

»Obstajajo zgodbe, ki ne bodo vedno razumljene. Angeli, ki ne bodo vedno vidni. Obdobja, ko se je tako lahko izgubiti v temi bolečine. A če boste ostali zvesti sebi, bo vedno na koncu solza zasijala iskrica upanja, ki daje nagrade. Nagrade v obliki novih priložnosti. Srca, ki se zacelijo. Izkušnje, ki vas obrusijo in spremenijo. Morda nikoli ne boste mogli nadzorovati svoje usode. A vedite, da sledi lastne resnice vedno vodijo v življenje ljubezni in novih zarij. A nikoli ne izgubite upanja. In sebe. Ne prodajte svojega srca zavoljo materialnega ali zavoljo odobravanja drugih ljudi. Velikokrat mislite, da dobra dela ostanejo neopažena. Ne drži. Mati Karma vidi vse. Ko vas zamajejo obdobja teme, a ne popustite, ste lahko prepričani, da se bo kolesje usode zavrtelo v vaš prid.«

Zapeli so cerkveni zvonovi. 11-letna Elizabeth je potrosila rože na poti do oltarja, po kateri sta se sprehodila Ted in Martina. Pred oltarjem je Teda s solzami v očeh objel njegov najboljši prijatelj Gary. V zraku je bilo čutiti toliko ljubezni. In tri angelska bitja po imenu Erin, Peter in Hana so v Nebesih zaploskala. Zabava, nikoli pričeta, se je začela tokrat. Slišale so se zdravice in glasovi novih priložnosti, ki so bili tukaj, da nagradijo njihovega Teda. On je sedaj vedel.

Nebeška šifra: Če boste ostali zvesti sebi, bo vedno na koncu solza zasijala iskrica upanja, ki daje nagrade. Morda nikoli ne boste mogli nadzorovati svoje usode. A vedite, da sledi lastne resnice vedno vodijo v življenje ljubezni in novih zarij.

Črtica

Patricia ni spala že 5 let. Lahko bi prisegla. V vsem tem času so njene veke nekajkrat omagale pod pritiskom nečloveške utrujenosti, a temu ni mogla reči spanje. Njen mož Dean se je na vse kriplje trudil ostati močan. Zadnje čase mu to ni uspevalo več. Njuni sedaj razbiti življenji sta dobili svojega rablja pred natanko petimi leti. Obsodbo je izgovoril moški v beli halji: »Žal mi je, a vaš sin ima nevroblastom. Potrudili se bomo zanj. Ne obupajmo.« Nevroblastom – drugo ime za Satana, si je mislila Patricia, a zdravniki so mu rekli otroški rak. Vrag ima rad mlade in njegovi hčeri so nadeli ime levkemija. In vsa ta nadlega je našla svojo žrtev, ki je že leta omagovala pod pritiski bolezni. Ta žrtev je bil 8-letni Liam, sin Patrice in Deana.

Njun metuljni otrok. Tako nenavaden, tako poseben. V osmih letih ni nikoli pokazal nobenega zanimanja za kaj drugega kot za metulje. Na tisoče igrač ne bi narisalo njegovega nasmeha, narisale so ga pobarvanke z metulji, kjer je Liam sam lahko izbiral čudovite barve njihovih čarobnih kril.

18. december. Zunaj je snežilo in Patricia je slabe vesti zaprla vrata svojega avtomobila. Morala si je priznati, da ne prenese pogleda na kričeče sosedove otroke, ki so se metali v sneg. Zaslužili so si otroško veselje, vendar si ga je tudi njen sin. Večino svojega mladega življenja je preživel v bolnišnici, preostanek pa v svoji domači postelji. Nikoli se ni igral z drugimi otroki, vsaj ne v pravem pomenu besede. Nikoli ni prišel domov poln blata in umazanih oblačil. Lahko pa se je pogovarjal z drugimi otroki v bolnišnici. In vsi so ga imeli radi. Tudi zdravniki in medicinske sestre so ga dobro poznali. To je bila težava. Poznali so ga predobro. Dan poprej so mu povedali, da bo morda lahko za Božič odšel domov. Patricia se je odpeljala do bolnišnice po novico, medtem ko je Dean neutrudno delal in skušal zagotavljati izpolnitev finančnih obveznosti, ki jih je prinesla Liamova bolezen.

Patricia je postala pred bolniško sobo številka 303 in globoko vdihnila. »Saj zmoreš,« si je rekla in si nadela še enega izmed lažnih nasmehov. Ni se želela smejati. Bila je jezna. Nasmeh si je nadela le zaradi Liama. V sebi se je lomila in jokala. Njen sin je bil odrasel človek, modrec, ujet v otroško telo. Svoje upanje je delil kot drobiž in znal je potolažiti mnoge otroke okoli sebe. Risal je metulje, za katere bi lahko prisegli, da jih je narisal umetnik, in vsakega izmed njih je opremil z besedami spodbude. Le od kod je vse to prihajalo, se je spraševala Patricia. »V tebi se je skrila ena zvezdica. Najdi jo, si nekaj zaželi in jo pošlji v nebo. In želja tvoja bo,« se je glasilo eno sporočilo. »Božiček pravi, da te počaka doma. Zato se veliko smej, pravi, da tako prideš domov. Saj se spomniš – tako kot on pravi – ho, ho, ho,« so narekovale druge besede na pisanem metulju, skrbno izrezanem iz papirja. Te metulje so dostavljali Božičkovi škratki (medicinske sestre) in otroci so jih vsako jutro našli pod svojimi blazinami. Škratki so morali priseči, da bo to njihova skrivnost. Pa vendar ti čarobni metulji niso mogli potolažiti ene osebe v tej bolnišnici. In le-ta je pravkar odprla vrata sobe 303.

»Liam, srček!« Liamu so se zasvetlile oči: »Živjo, mama!« Patricia je Liamu pritisnila velik poljub in se usedla ob rob njegove postelje. »Te je zeblo?« ga je vprašala, ko je zagledala dve novi odeji, ki sta pokrivali sinovo drobno telo. Njegov obraz je bil močno upadel, a njegove oči niso nikoli izgubile žara. »Da, mama. Vendar so mi dali odeje in sedaj mi je toplo. Si vedela, da metulji ne morejo leteti, če jih zebe?« Patricia se je nasmehnila: »Sedaj vem, srčece.«

Njun pogovor je zmotil Liamov pediater: »Lahko govorim z vami?« Patricia je težkih nog sledila dr. Sampsonu v njegovo pisarno. »Žal vam moram povedati, da Liama ne moremo odpustiti domov. Postal je zelo slaboten in v tem trenutku tudi zdravljenja ne moremo nadaljevati.« »Razumem,« je odvrnila Patricia. Novica zanjo ni bila presenečenje. Resnica izrečena iz ust dr. Sampsona je bila tako ali tako izrisana čez celoten Liamov obraz. Vedno manj se je pridruževal drugim otrokom, ki so ob okenskih policah opazovali zasnežene ulice in dih jemajoče ulične dekoracije. Niso sodili sem. In nihče izmed staršev ni mogel razumeti, zakaj je temu moralo biti tako. Bilo je … krivično. Da, krivično.

Patricia je počakala Deana, ki se jima je pridružil pozno popoldne, in skupaj sta povedala Liamu, da bo moral še nekaj časa ostati v bolnišnici. Tiho sta zajela sapo in pričakovala otroške solze, a na njuno presenečenje je Liam odgovoril: »Nič hudega. Tako bom imel dovolj časa!« »Časa za kaj, srček?« ga je vprašala mama in Liam je pojasnil: »Za Božič morajo vsi dobiti svoje metulje. Veliko dela me čaka. Mene in moje skrivne škratke.« Dean je vprašal svojega izjemnega sina: »Tako lepo je, da skrbiš za druge. Kaj pa si ti želiš od Božička?« Liam je dobro premislil in odvrnil: »Rad bi postal metulj in letel.« Pride trenutek, ko starši ne vedo, kaj odgovoriti. To je bil eden izmed tistih trenutkov. In Dean in Patricia sta bila še mlada starša za povrhu.

V naslednjih dneh Liam ni več hodil. Njegove noge so odpovedale, a vso moč so prevzele njegove roke. Pod njegovim okriljem so nastajali najbolj čudoviti metulji in marsikdo bi lahko prisegel, da jih ni narisal otrok. Enega izmed njih je prejela ženska na recepciji in na njem je pisalo: »Ljubezen vedno najde pot. Našla bo tudi tebe.« Zakopala je obraz v dlani. Do tistega trenutka nihče ni vedel, da jo je zapustil mož in odjadral z 20 let mlajšo gospodično, da bi lahko skupaj razparala njeno srce. Nihče ni vedel. Torej je moral ta metulj biti sporočilo. Bog je našel pot skozi roke bolnega dečka, a bila je pot. Prav tako je govorilo sporočilo. Metulja si je prilepila ob stran računalnika. Tam bo ostal in ji dajal uteho v času bolečine in preizkušenj.

Metulji. Skrbno izbrani in dostavljeni. Marija, ena izmed medicinskih sester, ki je dostavila metulja receptorki, je Liama vprašala: »Liam, kako veš, kaj napisati na svoje metulje?« Liam jo je pogledal in odvrnil: »Ne vem, čutim. V mojem srcu. In četudi skoraj ne čutim svojih nog, vedno lahko čutim svoje srce. To še vedno bije.« Marija je zaprla vrata sobe s solzami v očeh. V rokah je stiskala svojega metulja. Na njem je pisalo: »Verjemi prav v vse, kar si želiš. Le tako se bo lahko uresničilo.« Tudi ona je zajokala. Tako kot zajoka sanjač, ko mu hočejo odvzeti gorivo njegovih sanj. Odločila se je, da bo postala zdravnica. Družina jo je zasmehovala in ji rekla, da je za to že prepozno. Rekli so ji, naj ne sanjari in da je poklic medicinske sestre zanjo dovolj. 8-letni deček pa je to s svojim metuljem obrnil na glavo. Ni bilo dovolj. In sedaj je bila pripravljena verjeti. To je lahko čutila v svojem srcu. Kako je bila lahko tako slepa? In oči ji je odprl otrok. Otroci. Zaradi njih se je želja sploh rodila. In dokler bije srce …

Metulji so poleteli skozi celotno bolnišnico. Padla je Božična noč …

Patricia in Dean sta zjutraj odhitela v bolnišnico in v rokah nosila v svetleč papir zavito knjigo. O metuljih, seveda. Božično jutro iz pravljice. In vsepovsod ples snežink.

Na parkirišču bolnišnice sta Patricia in Dean zapustila avtomobil. Spregovorila nista niti besede, a v sebi sta razmišljala: »Kaj če je to zadnji Božič z najinim sinom?« Misel je prekinil ogromen metulj modrih kril, ki je za trenutek postal na Patricijini roki. »To ni mogoče, zima je!« je zavpil Dean in Patricia je v šoku dopolnila moža: »In metulji v mrazu ne morejo leteti … O moj Bog, Liam!!« In sta tekla. Tekla sta kot so ju nosile noge. Nikoli še nista tekla hitreje.

Odprla sta vrata Liamove sobe in ob postelji je bilo zbrano bolniško osebje. Izrazi na njihovih obrazih so povedali vse. Na postelji je negibno ležalo Liamovo telo. Brezbarvni obraz in srce, ki ni več bílo. »Žal nam je,« je tiho zašepetal dr. Sampson: »Pred nekaj minutami se je poslovil …«

Patricia in Dean sta preživela zadnji Božič s svojim sinom. Brala sta mu iz knjige, ki jo je zanj pustil Božiček. Patricia mu je pripovedovala o dečku iz te pravljične knjige, ki se je ponoči spremenil v modrega metulja in obiskoval najlepše kraje sveta. V vsakem kraju se je naučil nekaj novega in zjutraj svoji sestrici pripovedoval o svojih dogodivščinah. Mala Lara je svojega bratca – metulja poslušala z napetimi ušesi in ploskala ob vsakem koncu zgodbe.

Ko je bilo pravljice konec, so Patricijin obraz zalile solze in še zadnjič je poljubila svojega sina: »Prijeten let, srčece. Sedaj lahko letiš.«

Ko sta Patricija in Dean uredila vse potrebno, je napočil čas, da se poslovita od bolniškega osebja. Žalujoča starša so pospremili z izjemnimi vtisi o Liamovih metuljih. Da, to sta vedela. Njun sin je bil resnično poseben. Čisto zadnja jima je pristopila Marija, Liamova ljuba dostavljavka metuljev. »Liam je želel, da vama osebno predam tole …« je rekla in solze so prekinile njene besede. Ko je lahko nadaljevala, je rekla: »In prosil je, če lahko darilo odpreta doma, ob kaminu.« Patricia je objela Marijo in vzela darilo. Na poti do doma je obvestila prijatelje in sorodnike o Liamovih novih krilih.

Pozno zvečer sta Dean in Patricia zakurila v kaminu in se zazrla v ogenj. Bil je čas, da odpreta darilo. Bilo je veliko, a lahko. Skrbno sta odvila papir in iz njega je pogledal velik kartonast metulj. Krasile so ga najlepše barve in vzorci. Njegova lepota je vzela dih staršema, ki sta poznala sinov talent, a ta metulj je bil vsekakor njegova največja umetnina. Oblikovan je bil kot čestitka in ko sta jo odprla, so Liamove besede razkrile smisel življenja.

Smisel življenja, ki ga je zapisal 8-letni deček.

Kaj menite, kaj je staršema lahko kot smisel svojega tako kratkega življenja predal Metuljni deček?

Nebeško dešifriranje

»Draga mama in oče. Ali sta vedela, da metulji v povprečju živijo le 2-4 tedne? To ni dolgo. A kljub tako kratkemu življenju metulji prinesejo k nam največ lepote, se strinjata? Torej ni pomemben čas, pomembna je lepota v njem. Rad vaju imam. Vesel Božič. Liam«

Nagrobni kamen vsakega človeka zapisuje leto rojstva in leto smrti. Pravijo pa, da nista pomembni. Pomembna je črtica, ki se nahaja med njima. V njej se skriva smisel življenja. Liamova je bila na prvi pogled kratka, a dolga za vse, ki so spoznali njegove metulje.

Na tisoče metuljev so na dan Liamovega odhoda polepili po oknih, kjer je zadnjič letel Metuljni deček. Marija je ustanovila fundacijo Metuljev let, preko katere je na tisoče in tisoče metuljev vsako leto romalo k bolnim otrokom. Metulje so ustvarjali vsi, ki so čutili v svojem srcu sporočilo. Kratko življenje malega Liama je spremenilo življenje mnogim. In dalo upanje.

Nebesa dešifrirajo:

»Vašega življenja ne morete nadzorovati. Lahko ga le ljubite in mu zaupate, da naravni tok pozna svoj čas in svojo pot. Ni pomembno, koliko časa daste drug drugemu. Pomembno je, da je ta čas kakovosten in poln pristne ljubezni. Ni pomembno, kako dolgo ste nekoga ljubili, pa se je končalo. Pomemben je pečat, ki ga je pustila vajina izkušnja. Ni pomembno, v kolikšnem času dosežete svoj cilj – če le do njega pridete z veseljem v srcu, ki ga ustvari popotovanje do tja. Ali ste pomirjeni s svojim časom? Če niste, naredite vse, da vanj vnesete lepoto, ki vam bo dovolila uživati v času, ki vam je dan. Vzemite si čas za vse, kar opisujete kot lepote življenja. Nikamor se ne mudi. Narava pozna svoj tok. In naj bo čas kratek ali dolg – ni pomembno. Ostanejo lepote spominov. In njihovih sledi ne zabriše niti … čas.«

Štiri leta kasneje se je Patriciji in Deanu rodila hči. Poimenovala sta jo Lara. In pravijo, da obožuje … Da, tako je. Metulje. Ljubezen v času ni nikoli izgubljena.

Iz knjige Nebesa Pripovedujejo, CristyŽmahar vse pravice pridržane, posredovanje brez navedbe avtorja prepovedano