Nebesa odgovarjajo

Odgovori Nebes na vprašanja, ki si jih ljudje od nekdaj postavljajo, ter osupljive zgodbe o tem, kako so Nebesa pomagala tistim na Zemlji

ČETRTI DEL: Pomoč iz Nebes

23. Prosimo vas za pomoč, pa nas še vseeno pustite na cedilu. Zakaj?

»Toda v najtemnejših urah, ko je videti uspeh naravnost nemogoč, moramo misliti na to, da se božji otroci nikoli ne bi smeli bati in da nam naše duše zaupajo samo take naloge, ki jih lahko izpolnimo.« (Edward Bach)

Velikokrat se mi je zgodilo, da so mi ljudje potožili glede nebeške pomoči. Na številnih delavnicah so se učili, da če kaj potrebujejo, potem za to Nebesa preprosto prosijo. Prosijo lahko za karkoli: za izboljšanje odnosov, parkirišče, denar, ozdravitev, itd. Nekateri so z navdušenimi obrazi pripovedovali, kako so jim Nebesa izpolnila željo, nekateri pa so ob njihovih pripovedih žalostno pogledovali, saj njim kljub številnim prošnjam Nebesa »niso pomagala«. Seveda je potem to sprožilo kopico dodatnih vprašanj, kot so na primer: »Ali Nebesa ustrežejo le določenim?« ali »Sem storil kaj narobe, da me Nebesa ne poslušajo?« ali pa celo »Morda nisem prosil s pravimi besedami?«.

Nebesa odgovarjajo:

»Nebesa vas vedno poslušamo, na vsakem koraku, celo, ko spite, prisluhnemo šepetanju vaše duše. Razlikovanja v Nebesih ne poznamo. Za nas ste vsi Božji otroci, vredni ljubezni in radi poslušamo vsakega od vas. V največje veselje nam je, ko lahko ustrežemo vašim željam, s čimer vam po navadi okrepimo vero in narišemo nasmeh na obraz. Včasih pa vašim prošnjam ne moremo ugoditi. Tudi to drži. Zakaj? Zaupajte nam, da dodobra poznamo pot vaše duše. Vsi, ki spremljamo vašo zemeljsko pot, vemo, kaj ste si izbrali za zemeljske izkušnje, ki vam bodo pomagale pri razvoju in rasti. Te izbrane dušne izkušnje vključujejo tudi tisto, kar sami označujete kot lekcije, katere ste si brez odstopanja zadali izkusiti. Po zakonu svobodne volje se morajo te izkušnje odviti in kljub temu, da nas v težkih trenutkih prosite drugače, moramo ta zakon upoštevati in tako ne ukrepati tudi, ko vaše besede prosijo nasprotno. To vseeno ne pomeni, da smo vas pustili na cedilu ali da ste naleteli na gluha ušesa. Tukaj smo, s plastenko hladne vode čakamo ob progi, da pritečete mimo. Ne izgubite vere. Prosimo, prosite nas vedno znova, kajti veliko prošenj lahko izpolnimo takoj. Zaupajte nam. Mi zaupamo vam.«

Ko sem prejela ta odgovor, me je nekaj prešinilo. Pomislila sem na vse tiste želje, ki se mi v življenju niso izpolnile. Verjetno se velikokrat niti ne zavedamo, da je mogoče določena neuresničitev nečesa pravi blagoslov v preobleki. Poglejte nazaj na svoje življenje in prepričana sem, da boste sami ugotovili podobno.

Moja velika želja iz preteklosti je bila, da bi se preselila v tujino, v zelo oddaljeno državo. Vsakič, ko sem želela uresničiti namen selitve, se je nekaj ponesrečilo. Sanjarila sem o novem, sanjskem življenju, daleč stran od preteklosti, ki je zaznamovala mojo mladost. Ker se mi ta želja nikakor ni hotela izpolniti, sem bila razočarana in jezna. Danes z grozo v očeh pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi z glavo skozi zid takrat dosegla svoje. V kolikor bi se mi takrat želja uresničila, bi izgubila predragocen čas, ki sem ga imela možnost preživeti s svojo mamo. Moja mama je odšla domov, v Nebesa, komaj pet let po mojem propadlem poskusu selitve. To je zdaj blagoslov, takrat se mi ni zdelo tako. Najin skupni čas na Zemlji je bil kratek. A preživeli sva ga skupaj in tudi v času njenega boja s hudo boleznijo sem bila lahko ob njej in ji pomagala. Neprecenljivo. Drugi blagoslov je to, da ta trenutek pišem vrstice, ki jih vi berete. V primeru moje selitve bi se moje življenje zasukalo v popolnoma drugo smer. Verjemite mi, da je ta druga smer taka, da bi danes v trenutku stekla stran. Ta smer bi me oropala mojega resničnega življenjskega namena in še marsičesa. Še dobro, da me Nebesa niso uslišala. Velikokrat pomislim na to.

Darilo iz Nebes

Ob tem vprašanju bi z vami rada delila zelo posebno zgodbo. Ko sem postala duhovna učiteljica, so ljudje mislili, da je ljudem »kot smo mi« postlano z najlepšimi rožicami sveta. Nam, ki delamo v službi Nebes, naj bi se izpolnile vse želje. No, naj vam zaupam, da temu le ni tako. Nebesa resnično ne razlikujejo. In tudi jaz moram skozi svoje preizkušnje, tako kot vsi. Nekatere moje prošnje Nebesom so uslišane takoj, druge nikoli. A pridejo pomembni trenutki, ko nas vse ljudi nebeška intervencija tako preseneti in očara, da ostanemo brez besed. Zgodilo se je tudi meni.

V času nastajanja moje prve knjige sem ustvarila prvi duhovni spletni portal za žalujoče www.zalovanje.si. V projekt in vse, kar je nosil s seboj, sem vlagala veliko finančnih sredstev. Ostajalo mi je le toliko, da sem lahko normalno živela in plačala vse položnice in druge obveznosti. Nekega dne sem morala za eno izmed svojih investicij ponovno plačati dokaj velik znesek. Bilo je tesno, a vendarle je šlo, zato sem si lahko oddahnila. V denarnici mi je ostalo še čisto malo gotovine, a za tekoče stroške je bilo dovolj. Izčrpana od dela, a zadovoljna sem se po dolgem dnevu vračala domov. Sredi mirne in počasne vožnje me je prešinila grozeča misel. »O ne!« sem zavpila naglas in čez moje telo je švignil grozen občutek, ki je bil nekakšna mešanica slabosti in tesnobe. Bilo je še 14 dni do izida moje prve knjige Nebesa zdravijo. Bralcem, ki so nekoga izgubili in zato posegli po moji knjigi, sem želela podariti nekaj, kar bi še dodatno potolažilo njihova ranjena srca. Zato sem se odločila, da bom knjigi priložila zgoščenko s posebno meditacijo povezave z ljubljenimi, ki so odšli v Nebesa. Z založbo smo se dogovorili, da bodo zgoščenke moje darilo bralcem, kar pa je tudi pomenilo, da sem bila za njihovo financiranje odgovorna sama. V številnih obveznostih tistega napornega dne sem pozabila, da moram naslednjega dne naročene zgoščenke tudi plačati. V kolikor ne bi plačala računa, jih ne bi mogla priložiti h knjigi in le-ta bi izšla z zamudo. V tistem trenutku, ko sem zavpila moj nesrečni »o, ne«, sem se zavedla, da sem ves denar porabila za plačilo drugih obveznosti ter da sem na plačilo zgoščenk popolnoma pozabila. Zanje je bilo potrebno odšteti povprečno enomesečno plačo. »Le kje naj v enem večeru tako hitro zaslužim toliko denarja? Kje naj najdem nekoga, ki bi mi posodil toliko denarja?« sem se živčna spraševala. Bilo je pozno zvečer, denar pa sem potrebovala do enajste ure dopoldan naslednjega dne.

V tistem trenutku je bilo zame vsega preveč in pod pritiskom sem se zlomila. Iz dna duše sem zaihtela v iskrenem joku. V joku in tesnobi sem pogledala v nebo in rekla na glas: »Prosim pomagajte mi, prosim!« Nenadoma sem v avtomobilu začutila lahkoten vetrič. Nekdo me je nežno objel in to energijo prepoznam kjerkoli in kadarkoli. To je energija moje nebeške mame. V skrbeh še posebej pogrešam njene ljubeče nasvete. »Mami…« sem zašepetala. Zaslišala sem besede: »Ne skrbi, za te zgoščenke bom poskrbela jaz.«

Te besede so me najprej malce zmedle. »Le kako?« sem si mislila. Le kako bi ona lahko poskrbela za plačilo teh zgoščenk? Zaupanje se v določenih trenutkih ne zdi tako enostavna naloga. Skrb mi je sledila vse do doma. Utrujena in vidno pretresena sem živčno odprla poštni nabiralnik. Med pošto se je nahajala zajetna bela ovojnica. Ko sem vstopila v stanovanje, sem ovojnico odložila na mizo in se posvetila pogovoru z mojim fantom. Povedala sem mu o moji stiski, ki je sedaj prežemala že moje celotno telo. Nekaj trenutkov kasneje sem odprla ovojnico. V njej je bilo več manjših kuvert in pisem. Najemnica, ki je živela v maminem stanovanju, mi je vsake toliko časa pošiljala pošto, ki je še vedno prihajala na moj stari naslov, kjer sva včasih živeli z mamo. Posredovano pošto sem brez odpiranja vedno odvrgla v smeti, saj so na star naslov prihajala le še reklamna sporočila, vsa zame pomembna pošta pa je že nekaj mesecev prihajala na moj novi naslov. Tudi tokrat je bila debela ovojnica polna reklamnih obvestil. Zagledala sem ovojnico, ki je nosila mamino ime in oznako mamine nekdanje banke.

Videl jo je tudi moj fant. »Kaj dobiva mama od banke?« me je vprašal. »Verjetno so samo kakšne reklame,« sem brez zanimanja odvrnila in ovojnico brez odpiranja odložila. Fant je postal nemiren, moje pojasnilo mu ni zadostovalo. Nekaj ga je gnalo, da je odprl ovojnico. »Cristy, to je izpisek iz bančnega računa tvoje mame,« je rekel. »In?« sem odvrnila še vedno povsem odsotna. Ko je mama odšla v Nebesa, sem dvignila ves denar iz njenega računa. Z njim sem plačala stroške pogreba. Na računu je tako ostalo le nekaj drobiža. Edina stvar, o kateri sem glede tega računa kasneje še razmišljala, je bila, da ga moram zapreti. Najprej sem pomislila, da me bo moj fant opozoril na to, on pa je nadaljeval: »Tvoja mama ima denar na računu!« Vedel je, kako zelo me skrbi za zgoščenke. »Ne pa ga nima!« sem sedaj že jezno odgovorila. To ga ni zmotilo: »Ja, pa ga ima. Poglej!« S pogledom sem ošvrknila bančni izpisek in na njem je bilo res prikazano pozitivne stanje v višini dobre celomesečne plače.

Veselje me ni prevzelo in navdušenemu fantu sem rekla: »To je tiskarski škrat. Banka se je zmotila. Če vem, da na njem ni denarja. Vsega sem dvignila.« Fant je uporno nadaljeval: »Kakšna napaka nekaj?! Tvoja mama ima denar na računu, saj nisem slep! Tako ti pošilja znak, da želi plačati tvoje zgoščenke za v knjigo!« Za trenutek sem pomislila na dogodek v avtu, a veselja si vseeno nisem dovolila. Stvar ni bila logična. Niti nisem vedela, kako je to mogoče. Po intenzivnem prepričevanju je mojemu fantu le uspelo doseči, da sem vzela sklep o dedovanju in se takoj zjutraj odpravila na mamino banko.

Referentka je vzela ponujene dokumente ter začela tipkati po računalniku. Njeno naslednje meni namenjeno vprašanje se je glasilo: »V kakšnih bankovcih želite izplačilo?« »Vseeno je …« sem komajda odgovorila. Nič mi ni bilo jasno. Popolnoma nič. Iz banke sem odšla z dovolj denarja za zgoščenke in še nekaj krepkih bankovcev je ostalo zame. Noge so se mi šibile in komaj sem prehodila pot do avtomobila. V njem sem znova zajokala. Malce od žalosti, malce od veselja, malce zaradi začudenja in veliko iz hvaležnosti. »Kako, mami?« sem zašepetala. Pogledala sem v nebo, nato pa zaprla oči. Mamin nežni glas mi je spregovoril:

»1. junij je bil datum, ko je napočil čas, da odidem in se vrnem domov v Nebesa. Vedi, da te nisem zapustila in tudi meni, kljub svobodi, ki me je objela, ni bilo povsem lahko. Stala sem ti ob strani v vseh tvojih solzah, ki si jih potočila za menoj. Božala sem te, ko si izmučena od žalovanja zaspala. Vse bi dala, da bi lahko zašila tvoje počeno srce, a to nalogo sem prepustila nebeškim nitkam. Najina ljubezen in zgodba sta namenjeni zdraviti tudi druge ljudi. Z angeli ti pomagamo iz Nebes in te skupaj vodimo po tvoji poti. Ostala bom ob tebi in tudi sama bom aktivno priskočila na pomoč mnogim, ki jih bom pripeljala k tebi. Tako sem ponosna nate. Zato sem vesela, da boš ta denar porabila za tako plemenit namen. (op: tukaj se je nagajivo nasmehnila, nisem vedela zakaj, odgovor je prišel kasneje). Da pa ti pojasnim – nisi pomislila, da je moj odhod 1. junija pomenil to, da sem bila do 31.5. zaposlena. In tako kot vedno, mi je moje podjetje tudi ta mesec 15-tega junija nakazalo še zadnjo plačo. A takrat je bilo tvoje srce že tako ranjeno, da na to možnost nisi niti pomislila. In to zadnje nakazilo je tako na računu čakalo kar dve leti. Zakaj pa te na ta denar nisem opomnila prej? Želela sem, da je namenjen točno temu, za kar ga boš namenila sedaj. Zgoščenkam v knjigi najine zgodbe. Želela sem tudi, da ti dogodek vlije vero. Tebi in drugim. Da se boš nanj spomnila vedno, ko ti bo hudo. In da boš vedela, da nisi nikoli sama. Vsi iz Nebes ti trdno stojimo ob strani, tudi ko se ti zdi, da si popolnoma sama. Niti ene solze nisi potočila brez naših nebeških rok, ki so jih sproti brisale. Rada te imam.«

V solzah sem odvrnila: »Rada te imam, mami. Hvala«.

Preden sva končali, mi je pojasnila še njen prejšnji nasmešek. Dejala je: »Imam še eno prošnjo«. »Karkoli!« sem ji rekla.

Mamina velika zaupnica je bila žena njenega brata. Njej je zaupala tisto, česar veliko drugim ljudem ni. Tistega dne, ko sem dobila darilo iz Nebes, pa je moja teta ravno praznovala rojstni dan. Prošnja se je glasila: »Pojdi in ji kupi lepo zapestno uro. Povedala ti bom, kakšna ji bo všeč. Povej ji, da sem ji vsako leto ravno jaz prva voščila za rojstni dan in naj ve, da bo vedno tako tudi ostalo.« Ubogala sem, kupila uro in obiskala teto. Ura ji je bila izredno všeč, predala pa sem ji tudi mamino sporočilo. Oči so se ji orosile in potrdila je, da ji je moja mama res vedno prva voščila. Povedala pa je tudi, da je svojo prejšnjo zapestno uro izgubila.

Neverjetno je to, da se ta zgodba tukaj še ni končala. Ko sem načrtovala zgoščenko, ki bo darilo-priloga knjigi Nebesa zdravijo, sem v studiu posnela dve meditacijski zgoščenki. Prva meditacija je nosila tematiko spuščanja žalosti in tesnobe, druga pa je bila čudovita meditacija srečanja z ljubljeno preminulo osebo, namenjena zdravljenju src vseh tistih, ki so nekoga izgubili. V tej meditaciji imajo priložnost, da se pogovorijo s svojimi dragimi in z njimi ohranijo vez. Ko sem se odločala, katero meditacijo naj izberem za dodatek h knjigi, mi je srce tiho narekovalo, naj izberem meditacijo srečanja z ljubljeno preminulo osebo. Na koncu sem se vendarle odločila za meditacijo spuščanja žalosti, saj sem se bala odziva ljudi, v kolikor bi izbrala prvo meditacijo. V mojem delu sem nemalokrat naletela na neodobravanja ljudi, predvsem zaradi strahov, ki jih prinaša zavedanje o posmrtnem življenju. Ta aspekt življenja je za mnoge neznan, predvsem pa strašljiv. Ljudem sem želela približati Nebesa in razbiti mite o duhovih, ki so jih ustvarili. Srce mi je govorilo, da bi bila ta meditacija izredno zdravilna za žalujoče, razum pa se je upiral in trdil, da ljudje na kaj takega še niso pripravljeni in da lahko v primeru izdaje te meditacije naletim na številne obsodbe.

Snemalec, s katerim sem ustvarjala projekt, je vesten človek in z njim sem sodelovala že mnogokrat, saj je bil rezultat vedno brezhiben. Tokrat pa je storil kar dve »napaki.« Po tem, ko sva v studiu posnela obe meditaciji, je v snemanje in razmnoževanje poslal napačno. Namesto meditacije »Spuščanje žalosti« je poslal v snemanje meditacijo »Srečanje z ljubljeno preminulo osebo.« Kot drugo, zgoščenka nosi identičen naslov kot knjiga, tj. »Nebesa zdravijo.« Ko sem prevzela paket posnetih zgoščenk, sem eno poskusno predvajala v avtu. In, ko sem jo potisnila v avtoradio, se je na zaslonu izpisalo »Pozdrav iz nebes.«

S fantom sva se nasmejala iz vsega srca. Ker jaz zaradi strahu nisem poslušala, so Nebesa ubrala pot skozi drugega človeka in dosegla, da je izšla prava zgoščenka. Snemalcu za »napaki« nisem nikoli povedala in seveda sem z največjim veseljem sprejela nebeško posredovanje. Tega nisem nikoli obžalovala. Zgoščenka je med ljudmi resnično dobro sprejeta in odlično opravlja svoj namen.«

Moč teh posebnih nizov dogodkov me še danes prevzame. Res nas nikoli ne pustijo na cedilu, pa kakorkoli se nam že zdi. V času največjih neurij vašega življenja vam bodo poiskali zavetje in varovali vašo nesmrtno dušo.

PETI DEL: Človek sprašuje, Nebesa odgovarjajo

29. Ali je moja usoda vnaprej določena?

»Sem gospodar svoje usode in kapitan svoje duše.« (William Ernest Henley)

Pri nekaterih ljudeh se zdi, kot da je njihova življenjska pot posuta z zvezdami sreče, spet pri drugih, kot da so »prekleti«. Velikokrat imamo občutek, da se usoda poigrava z nami. Nekateri ljudje celo mislijo, da se jih je smola prijela že ob rojstvu. Mnogokrat se ljudje inkarnirajo v »čudno« družino in imajo občutek, da ne spadajo vanjo. Kako si torej izberemo družino? Dodelitev družine ni nobena loterija, ki bi jo igrali v Nebesih, ampak je to naša skrbno izbrana odločitev. Duše si same izberejo neko družino z namenom izkušanja določenih lekcij. A veliko ljudi takrat, ko spoznajo kakšno izhodišče imajo v življenju, izgubi upanje in se preprosto neha truditi. Živijo samo še zato, ker morajo. Igra z usodo se zdi velikokrat vnaprej izgubljena. Pa je res?

Nebesa odgovarjajo:

»Preden se znova odločite za življenje na Zemlji, si s pomočjo svojih duhovnih vodnikov izberete življenjsko pot, ki vključuje učenje, izkušnje, potrebne za rast, poslanstvo in naloge, zadane v dobrobit in duhovni napredek duše. Določeni dogodki so skrbno izbrani, saj jih potrebujete za najvišje dobro. In kot taki so neizogibni. Nekaj takega kot je zapečatena usoda, večinoma ne obstaja. Z zakonom svobodne volje lahko spremenite prav vse. Izpolnite ali popolnoma zgrešite življenjsko pot.«

Zopet lepote svobodne volje …

Levo ali desno?

Ko sem izgubila mamo, sem visela nad prepadom in iz objema globokega padca sta vodila dva mostova – eden je peljal desno in drugi levo. V hudi uri žalosti in zamegljenega razuma se mi ni sanjalo, kam naj grem. Hudiček in angelček sta sedela vsak na svoji rami in vsekakor nista pela istega napeva. Po maminem odhodu sem vztrajno nihala med tema dvema poloma. Duša je klicala po duhovni utehi, ego pa je bil zaradi mamine smrti jezen in ni hotel imeti opravka z Nebesi ali čemerkoli, kar mu je »vzelo« ljubljeno osebo. Brala sem duhovne knjige in jih hkrati sovražila. V meni se je bila bitka dveh svetov in niti en breg ni nameraval popustiti. Jaz pa sem še vedno visela nad prepadom. In višine ne maram.

Sčasoma je moja odločna duša postajala vse glasnejša in mi kazala varno pot iz tega prepada. Nezavedno sem ji sledila. Meditirala sem in moja jeza se je začela umirjati. Seveda je ego še vedno povzročal divje izbruhe, a njegova lava se je kaj hitro umirila. V poučevanje v duhovnosti nisem privolila povsem prostovoljno, vsaj tako se mi je zdelo. Bila sem »porinjena« s strani odločne mentorice in še bolj odločne mame, ki ji je rada pomagala pri zadanem. In tudi, ko sem začela svojo pot duhovnega učitelja, so prišli časi, ko bi bilo najlažje odnehati. Hudiček na drugi rami je migal z rožički in me vabil na zabavo.

V kolikor bi po zakonu svobodne volje duhovno pot, katero sem si pred rojstvom izbrala, zavrnila, bi povsem spremenila tok svojega življenja in »usode«. Mamin odhod je bil dogovorjen pakt med mano in njo, saj naj bi ravno njen odhod spremenil tok mojega življenja in me postavil na pot služenja svetu. Nekateri ljudje pravijo, da se je moja mama žrtvovala. Morda bi temu res lahko rekli celo tako. Ona pravi, da se je prostovoljno odločila in da je bilo to njeno življenjsko poslanstvo. Jaz bi ga seveda lahko zamajala. Tudi danes lahko, ne glede na vsa spoznanja, darove, znanje in prigovarjanje Nebes, odložim pisalo in neham pisati, kljub temu, da mi je jasno, da je to moja pot. Zavestno to lahko naredim. Moja pot je velikokrat vse prej kot lahka. Prejemam na stotine zahval in tudi kritik prestrašenih ljudi. A vseeno tega ne bom storila, ne bom odložila pisala. S sočutjem bom sprejela vsa obtoževanja in kritike, poslušala bom svojo dušo. In ne želim si življenja, polnega ljubezenskih, zdravstvenih in finančnih težav, kot sem jih imela, ko sem bila na poti ega. Če sledite svojemu notranjemu vedenju, ne boste nikoli zgrešili svoje začrtane poti. Če se boste upirali svojih srčnim željam ali poslušali mnenja drugih ljudi, boste stopili na pot, ki ni vaša. Zajadrali boste iz smeri in veter, kateremu se tako vztrajno upirate, lahko konec koncev polomi vaša jadra.

Težava, ko se oddaljimo iz svoje poti, nastane, ko se višji jaz odloči, da nas bo za vsako ceno postavil nazaj na svoje mesto. Tukaj se začnejo naporne lekcije, ki nam vztrajno kažejo, da nismo na pravi poti. Sicer Nebesa pravijo, da sploh ne obstajajo napačne poti, saj vsaka izkušnja nekaj uči, a vseeno lahko z gotovostjo rečemo, da so take poti bolj naporne. Finančne težave, zdravstvena opozorila, ljudje, ki nam nalagajo preizkušnje, in še bi lahko naštevali. Ravno v najtežjih preizkušnjah se človek namreč najlažje poglobi vase z namenom rešitve svojih težav.

Ko pogledamo vase in začnemo duhovno rasti, lahko znova najdemo svojo pot, lekcije pa postanejo veliki učitelji, ki smo jim večno hvaležni. Ravno »težke usode« in zgodbe rojevajo največje zmagovalce. Prisluhnite svoji duši, meditirajte in se v mirnih stanjih povezujte z njo. Ima vam marsikaj povedati. Ima prav vse odgovore na vsa vprašanja, ki ste si jih kdaj postavili.

Izbira je vaša. Usoda je vedno na vaši strani. Tako ali drugače. Verjeli ali ne.