Nebesa obiskujejo

Knjiga ... ki jo boste čutili ne samo brali! 500 strani sporočil, ki vam bodo spremenila življenje!

PRVI DEL: Spoznanja o človeškem delovanju

7. Nisem zadovoljen/a s svojim videzom. Zakaj sem si izbral/a tako telo?

Duša se skrbno pripravi, preden se inkarnira na ta čudoviti planet, kjer je na voljo toliko izkušenj. Z igrivim navdušenjem natančno ve, kaj si želi doseči. Vse je kristalno jasno, čeprav na podlagi prejšnjih inkarnacij ve, da se bo vse kmalu zameglilo in da se ne bo spomnila ničesar več. Postala bo majhno bitjece v ranljivem telesu. In začela bo znova. Tako kot vedno. Pa vendar kot iskalka svojega bistva skrbno proučuje svoj razvoj, naloge in se veseli novih izkušenj. Prišla bo v svet snovnega bivanja in zaveda se, da brez ustreznega telesa ne bo mogla opraviti svojih nalog. Mnogi rečejo, da je telo le ‘lupina’, orodje, ki ga bomo izrabili za izkušanje, nato pa zavrgli. Pa je res? In zakaj si ljudje mnogokrat izberemo zunanjo podobo, ki je prej ovira kot prednost? In znova … Je tudi to res?

Nebeški obisk pravi:
»Vaše telo je vaše darilo. Skrbno oblikovana energija, zmanifestirana v snovnem svetu. Tako kompleksna, da jo še dandanes raziskujejo vaši največji umi. Pred inkarnacijo si skrbno izberete telo. Ker je to vaše darilo, to po navadi naredite z veliko merico radosti. V tem darilu bo nato lahko gostovala duša. Mnogokrat pravite, da telo ni pomembno, pa vendar je čas, da spoznate, da brez telesa pot izkušanja duše ni mogoča. Če dobro pomislite, je torej telo zelo pomembno. Mnogi so izrekli težke besede na njegov račun in vas učili, da premagate iluzijo fizičnega, presežete idejo materialnega in se vzpnete v višave duhovnega. Pa vendar mi sedaj vztrajno šepetamo resnico ravnovesja. Če ljubite Nebesa, ljubite Zemljo. Zavračanje snovnega pomeni zavračanje lastne izbire, da boste v fizičnem svetu izkusili vse plati obstoja. To je tudi tisto, po kar ste prišli na ta planet. Telo vam omogoča vsa delovanja in izkušanja. Pa vendar ga zlorabljate z nezdravimi sestavinami, mu ne prisluhnete, ko je utrujeno, ga kamenjate s kritikami in težkimi besedami, da je grdo, neprivlačno. Na njem najdete na stotine napak, ki vas v ogledalu iz dneva v dan opominjajo na ‘slab izbor’. Danes vam prinašamo spoznanje, da je prišel čas, da bolj cenite svoje darilo. Ga negujete. In da se začnete opazovati skozi oči lepote. Ko boste pripravljeni videti eno lepoto, lepoto, ki je v vašem ogledalu, boste uzrli še mnoge druge. Pravzaprav se vam tako lahko spremeni cel svet.«

Skice resnične lepote

Ta nebeški šepet je poznan tudi človeškemu umu. Dokazali so ga že večkrat. Osebno me je navdušil primer eksperimenta, katerega rezultate so v video obliki objavili 14. aprila 2013 v Združenih državah Amerike. Eksperiment se je odvijal v okviru oglaševalske kampanje za neko kozmetično podjetje, ki že od leta 2005 zagovarja naravno lepoto žensk. Posnetek si je v času, ko sem si ga oogledala, pogledalo že več kot dvainšestdeset milijonov ljudi.

Eksperiment je bil sledeč: v San Franciscu (ZDA) v veliko halo povabijo ženske, ki se med seboj ne poznajo in niti ne vedo, kaj pravzaprav morajo storiti. Gre za neko skrivnostno predstavo za belo zaveso. Na drugi strani zavese jih ogovori forenzični umetnik Gil Zamora, ki že vrsto let riše skice za FBI, in jih prosi, naj opišejo svoj obraz. Udeleženke kmalu dobijo občutek, da jih skrivnostni glas na drugi strani bele zavese riše. Ne motijo se. Tako ženske same opišejo svoj obraz in, ko je vsega konec, zapustijo halo, ne da bi uzrle obraz umetnika in obratno. Na hodniku omenjene hale se med seboj spoznajo, nato pa sledi nepričakovano. Ponovno so pozvane, naj se vrnejo v halo. Sedaj dobijo novo nalogo – tokrat morajo opisati drugo žensko, eno izmed tistih, ki so jo spoznale na hodniku. Novi opisi se začnejo, ošiljeni svinčnik pa sledi novim besedam. In umetnik zopet nariše nove skice.

Ko umetnik konča skice, se razkrije udeleženkam in jim pove, v čem sodelujejo. Vsaki ženski pokaže dve skici, na katerih je ona sama. Prvo skico je narisal glede na opis, ki so ga o sebi dale same, drugo pa glede na opis, ki ga je o tej ženski dala druga ženska. Rezultati so šokantni. Kljub temu, da je na obeh skicah ista ženska, sta popolnoma različni. Skica, ki nastane po opisu druge osebe, je bistveno ‘lepša’ kot tista, ki je nastala po samoopisu. Potrdi se, da se sami vidimo v veliko slabši luči, kot pa nas vidijo drugi.

Mnogi kritiki ta eksperiment kritizirajo, številke med ljudmi, ki si delijo posnetek, pa jasno povedo svoje mnenje, da se prizna resnica – vsi želimo ljubiti svoje telo, vsi iščemo samozavest in vsi želimo o sebi verjeti dobro. A tega mnogokrat ne znamo. Čas je, da se naučimo. Prav na to nas opozarjajo ogledi posnetka. Udeleženke spoznajo, da se morajo bolj ceniti in sprejemati. Spoznajo, da to vpliva na vsa področja življenja. Mnoge izmed njih pred skicami stojijo s solzami v očeh, v katerih se vidi, da si želijo ljubiti sebe. Duša jim želi izraziti ljubezen do svojega darila. In to je njena priložnost. Čudovit posnetek, čudovita priložnost, da nase pogledamo skozi drugačne oči – skozi oči, ki iščejo lepoto. Kajti v prav vsem se skriva lepota … če jo le znamo videti.

Podobna zgodba se skriva tudi v arhivih moje preteklosti …

V preteklosti sem sama naletela na kar nekaj obsodb ljudi. Eno izmed obdobij obsodb je bilo v času, ko sem v borem enem letu pridobila kar šestindvajset kilogramov. Ljudje, ki so me poznali v času, ko me je ‘krasila’ konfekcijska številka šestintrideset, so zgroženi zmajali z glavo in me opravljali za mojim hrbtom. Odmevale so izjave, kot so: »Ne jej toliko«; »Poglej se, kakšna si …«. Kot da ne bi nihče izmed teh ljudi videl ničesar drugega razen mojih kilogramov. Niso videli vseh tistih solz, ki so pretekle zaradi izgube mame. Ravno to žalovanje je botrovalo, da sem tolažbo iskala v hrani. In ja, hrana je v tistem času postala moja prijateljica. In sladoled je bil tisti, ki me je res znal potolažiti. No, vsaj tako sem mislila.

Štiri leta po tem, ko se je mama pridružila nebeški sferi, sem kot darilo dobila izjemno spoznanje. Nekega dne sem namreč stopila na tehnico in zakričala od navdušenja. V zadnjem letu in pol sem izgubila že dvajset kilogramov. Telovadba in zdrava prehrana očitno delujeta. Še nekaj kilogramov in bom dosegla svoj cilj. Ko pa sem sestopila s tehnice, me je spreletel star spomin. Kot v nekakšnem časovnem stroju me je odpeljalo nazaj v čas … spomnila sem se nekega dne, približno štiri leta in pol nazaj, ko sem v krokodiljih solzah dobesedno pritekla v bolnišnično sobo svoje mame. Nikoli ne bom pozabila. Bilo je na Onkološkem inštitutu in mamo so že umetno dohranjevali. Njena tehtnica je kazala borih štirideset kilogramov in teža ji je še vedno hitro padala. Včasih sem jo opazovala, ko je jedla. Z boleznijo se je spremenilo vse. Kjer je čas prej zahteval svoj tempo, je tedaj vse potekalo počasi. Nič več ni zahteval. Mama je lahko opazovala vsak košček svoje najljubše hrane. Tako z užitkom jo je jedla. Kljub temu, da ji ni dolgo ostala v želodcu. Hrana, stvar, ki je bila včasih tako samoumevna, je tedaj, med boleznijo, postala vse prej kot to. Torej, tistega dne sem v solzah sem pritekla k mami. Depresija mi je že močno načenjala živce, saj sem vedela, da bo prišel trenutek, ko se bom morala posloviti. Takrat sem se že začela tolažiti s hrano. V solzah sem hlipala na mamini rami in ji tarnala nad šestimi pridobljenimi kilogrami. Govorila sem ji, kako sem ‘grda in debela’. Mama me je nežno pobožala po glavi in mi rekla: »Cristy, lepa si. Nisi debela. Predvsem pa je važno le, da si zdrava. Vendar naredi tako, da se boš ti dobro počutila … Veš … ko se človek znajde v takšni situaciji, v kakršni sem se sedaj jaz, ko ne moreš jesti, bi dal vse, da bi lahko jedel … in imel več kilogramov …«

Nekaj let po njenem odhodu stojim na tehtnici in kričim od veselja. Tehnica kaže ENAKO število kilogramov kot takrat, ko so ravno zaradi njih na Onkološkem inštitutu tekle neustavljive solze. Življenje se je spremenilo. Kar so bile nekoč solze, je bilo danes veselje. Enake okoliščine, enako število kilogramov, a drugačno dojemanje. Izkušnje, ki sem jih doživela v tem času, so me izklesale v povsem drugo žensko. Nisem več ista oseba. Pa vendar ne bi ničesar spremenila. Kilogrami se izgubijo, bolečine se pozdravijo …

Sedaj ste videli dva različna pogleda na isto stvar. In porodi se vprašanje … Kako vi vidite svet?

Naš pogled na svet nam ustvarja ta svet. Če nanj gledate negativno, bo siv in pust. Če nanj gledate pozitivno, bo barvit in raznolik. Enake okoliščine lahko dvema različnima človekoma predstavljajo dve različni možnosti: propad ali priložnost. Sedaj je vprašanje – kakšnega sveta si želite vi?

Ko boste videli svet v lepih barvah, bo prišlo na vrsto ogledalo. Nikar se ga ne bojte. Stopite predenj. Videli se boste v pravi, resnični luči. Ko boste prvič resnično uzrli svojo popolno podobo, se nasmehnite in bodite ponosni nase. Videli boste, da ste lepi. In takšni ste že ves čas. Namenite si lepe besede, samospoštovanje, lepo ravnajte s svojim snovnim telesom, ki je za časa popotovanja na Zemlji čudovito. Ne pozabite, vi boste poskrbeli, da bo odsev v ogledalu čudovit.

Nebeški biser: »Cenite svoje telo kot darilo Stvarstva. Lepo ravnajte z njim in lepota vam bo sledila. Opazite jo v vsakem delčku svojega ogledala in zasijte z njo.«

DRUGI DEL: Spoznanja o kozmičnem delovanju

13. Kako lahko strah vpliva na dnevne dogodke?

Grška komedija

Včasih se nasmehnem sama sebi, ko pomislim, koliko spoznanj mi prinaša vsakdan, da jih zapišem na papir in delim s svetom. Vedno, ko mi Nebesa prišepnejo, da je čas za novo knjigo, se razveselim kot otrok v slaščičarni. Pa vendar sedaj že toliko vem, da se zavedam, da lahko to pomeni tudi to, da bo otroku slabo od preveč slaščic, ki se jih bo najedel. Zavedam se: če mi je naročeno, naj nekaj zapišem, bodo Nebesa poskrbela, da bom to na lastni koži doživela tudi sama. Le tako lahko pisateljskemu peresu vdihnem življenje in vam pošljem nebeško ljubezen naravnost v dnevno sobo oziroma kjerkoli že berete to knjigo v rokah. Zato mi lahko verjamete, da mi poglavje z naslovom »Kako strah vpliva na dnevne dogodke«, ni ravno najljubše. 🙂

Prišel je dan, ko sem uspela spoznati grško komedijo. Ne tragedijo, prav ste prebrali – komedijo. V svoji drugi knjigi sem že napisala, da nisem ravno ljubiteljica letenja. Nekje med nastajanjem te knjige sva si z letenjem že segla v roko, tako da mi ne prinaša več večjega stresa, a še vseeno imam raje prevoze, kjer imam občutek, da imam izhod. Ne vem, če sem kdaj resno jemala stevardese, ko so pred vzletom letala kazale zasilne izhode. Kakšen zasilni izhod nekaj? Kot da ga bom rabila, če bo šlo kaj narobe. In verjemite, smrti se ne bojim. Um mi je namreč napletel zgodbo, v kateri sama po strmoglavljenju namreč preživim in dejansko občutim vse poškodbe in posledice. Hahahaha, verjetno sem gledala preveč filmov. In tako sem se nekega dne vračala z grškega otoka, kjer nastaja velik del mojih knjig. Na povratku sem morala zaradi časovnega neskladja povezanih letov prespati v Atenah. Prvi let, ki povezuje otok in Atene, je bil izredno prijeten. Kot da letim na mehkem, puhastem oblaku. Veste, to je eden izmed tistih letov, ko ne začutiš niti enega tresljaja in ko je pristanek podoben pristanku na kupu vate. Popolno. Takih letov nisem doživela veliko. Mnogokrat sem končala na močno turbolentnih letih, v snežnih nevihtah in podobno. Da, navsezadnje se zavedam moči svojih misli, zato sem se tudi mnogokrat vprašala, ali nisem ravno jaz tista, ki prikličem takšne okoliščine s svojim strahom. No, na tem grškem letu je bilo vse drugače. Doživela sem popoln let. Ko smo pristali v Atenah, mi je obraz krasil ogromen nasmešek. Ah, kako čudovito je bilo življenje ta dan. Le še skok do letališkega hotela. In do hotela sta me ločila le dva prehoda za pešce. V mislih sem že načrtovala penečo kopel in večer zase preden naslednji dan odletim proti domu.

Zapustila sem letališko poslopje in se ustavila pred prehodom za pešce. Prijazni voznik taksija se je pred njim ustavil na prvem pasu dvopasovnice, zato sem stopila naprej in nadaljevala pot do hotela. Preobrat, ki pa ga ne bi nihče načrtoval, se je zgodil le desetinko sekunde kasneje, ko je drugi taksi prehitel tistega, ki mi je vljudno ustavil, in si utrl pot po drugem pasu, ki sem ga istočasno dosegla tudi jaz. Divji zvok zavor je naznanil skorajšnje trčenje in v nejeveri sem pogledala odbijač avtomobila, ki se mi je ustavil le nekaj centimetrov od levega kolena. Čas se je ustavil, ko sva se z voznikom spogledala. Nemo se je opravičil, jaz pa sem tresočih nog nadaljevala pot proti hotelu. Konec dobro, vse dobro, pravijo, a dogodek mi je še dolgo rojil po glavi, zato tistega večera nisem mogla zaspati. Po navadi nisem mogla zaspati zaradi misli na let z naslednjim letalom, takrat pa nisem zaspala zaradi spoznanja o avtomobilu, ki bi mi lahko močno spremenil vsakdanjik.

Dogodek me je zmedel, zato sem o njem vprašala svoje ljube zaščitniške angele. Sporočilo je postalo tudi del te knjige, hkrati pa modro spoznanje za vse nas.

Nebeški obisk pravi (pogovor med angelom varuhom in mano):

Vprašala sem angela varuha: »Ne razumem, zakaj se je to pripetilo.«

Odvrnil mi je: »Zaradi tvojega strahu.«

V začudenju sem ga pogledala in podrezala vanj s svojim odgovorom: »’Ne razumem. Saj nisem nikoli niti pomislila na avtomobil. Moj strah se je vedno navezoval le na letala.’«

Angelska modrost je odgovorila: »’Strah je strah. Je živa energija. Ti ji vdihneš življenje in kot taka nato potuje s teboj. Vseeno je, od kod izvira, sledila ti bo vsepovsod in prej ali slej našla pot, da se izrazi. Ljubezen ali strah. Oba najdeta pot. Nekdo se boji, da bo izgubil partnerja, pa ne razume, zakaj izgublja denar. V kolikor strah ni bil izražen in razrešen na nekem področju, bo našel pot do svojih petih minut slave na drugem. Razumeš?’«

Sicer sem postala zaradi odgovora malce nejevoljna, a priznati sem morala, da se strinjam z njim.

Vsi imamo strahove, ene od segmentov, ki nam pomagajo spoznavati svoje omejitve in jih premagovati. Ne gre za to, da bi se za to obsojali, ampak da jih skušate drug za drugim premagovati in z njimi rasti v močnega posameznika, ki spoznava moč svoje duše in sposobnosti svojega ustvarjanja. Ko slednje premaguje strahove, se lahko za vas začne čisto novo življenje, kar pa ne pomeni, da vas nikoli več ne bo strah, ampak samo, da vam ne bo več krojil pomembnih dni življenja. Ljudje se skušamo ves čas upirati tistemu, česar se bojimo. Večinoma tudi zato prizadenemo drug drugega. Skušajte na strahove pogledati drugače. Če vas je strah, pomeni, da vam je nekaj pomembno. Torej imate v življenju nekaj, kar šteje. Če vas je strah, pomeni, da čutite odgovornost, kar je velika vrlina. Samo ne dovolite, da bi vam spodkopal moč ustvarjanja. Zavedajte se ga kot prijatelja, ki vam pokaže pomembne stvari. In prijatelju ni težko povedati svojega mnenja ali se soočiti z njim. Soočite se z vsemi strahovi in kljub njihovi prisotnosti opravite dejanja, ki so potrebna za premike naprej. In prijatelj bo spoštoval vašo pot. Pazil bo na vas in vas spodbujal.

17. Kljub vsakodnevni meditaciji in pozitivnemu razmišljanju ne opažam napredka v svojih odnosih ali življenju. Kdaj lahko pričakujem rezultate in odgovore Kozmosa?

V portale čudežev je najtežje verjeti takrat, ko gredo stvari na prvi pogled resnično narobe. Ločitve, težke bolezni, kakršnikoli strahovi pred izgubo … Težko je pozitivno razmišljati, ko se ti v občutku, da se ti življenje sesuva v pepel, ki bo pričal o velikem uničenju po požaru, ki ga je zanetila nerazumljiva usoda, para srce. Da, v teoriji smo že tolikokrat slišali, kako pomembno je pozitivno razmišljati, v praksi pa si tiho priznamo, da se nam zdi, da bi bilo lažje plavati proti toku podivjane reke. Se vam je že kdaj zgodilo, da se vam je takrat, ko ste najbolj prosili za vodstvo, zazdelo, da trkate na zaprta vrata? Tisti trenutki, ko se vprašate, ali vas sploh kdo sliši? Zanimiv odgovor na vprašanje mi je dal mogočni nadangel zdravljenja čustev in fizičnega Rafael. S prisotnostjo te pomirja tako močno kot objem ljubeče matere.

Rafaelovo sporočilo pravi:
»Odkar obstajate, se odvijajo zdravljenja vseh vrst. Kot duše prihajate na planet po številne izkušnje, katerim pa niso vedno priložena navodila za uporabo. Določenih preizkušenj preprosto ne razumete, pa naj se še tako zelo trudite. Odgovor iščete pri drugih ljudeh, v duhovnem razumevanju, v številnih knjigah in podobno. Zdi se, da poznate pravila duhovnih zakonov, katerim mnogokrat skrbno sledite, pa vendar – izkušnje se ponavljajo. Skrbno sledite vsem priporočilom, pa se nič ne zgodi. Včasih vržete puško v koruzo z razlago, da tako in tako nima smisla vztrajati. Toliko dela za nič rezultata. Ljudje vas znova prizadenejo. Izgubljate smer, odnose. V sebi verjamete v našo ljubezen, a hkrati ne razumete in se sprašujete: »’Smo vas pustili na cedilu? Ali bomo odgovorili? Ali sploh slišimo?’«

Danes vam prinašam odgovore. Ne pričakujem, da jih boste povsem razumeli, morda le sprejeli. Kot duša v inkarnaciji ste sedaj popolnoma poravnani s svojo najvišjo resnico in potjo, ki ste si jo izbrali pred rojstvom. Portali, ki se odpirajo in vibracije, ki se hitro menjavajo, vas ne bodo samo usmerile, ampak dobesedno ‘vrgle’ v smer, ki je bila zapisana za vas, katero pa ste morda spregledali v navalu obveznosti in iluzornih zgodb, ki ste si jih napletli v želji po ‘varnosti’. Veliko vas je živelo v iluzornih zgodbah življenja, ki so vas tolažile, da ste ‘v redu’ in srečni, niste pa razumeli, zakaj potem tečejo solze in zakaj vas stiska pri srcu, če je temu tako. Tihi klic. Budilka, ki je zazvonila. Vstati bo treba.

Klic in spremembe se ne odvijajo pod taktirko nečesa zunanjega, kar bi vas želelo prisiliti v spremembe, ampak so na delu poteze vaše duše, ki si želi novih obdobij, priložnosti, trenutno pa si želi postati iskalka resničnega zadovoljstva in sreče, za kar bo naredila vse. Lahko ji popolnoma zaupate. Razumem pa tudi, da zadeva v kombinaciji sprememb, ki jih morate narediti, ni preprosta, saj bo od vas zahtevala, da izstopite iz cone udobja in varnosti, kar lahko zelo boli.

Moje današnje sporočilo pravi: nikar si ne obremenjujte lepe glave z vsemi razumevanji tega sveta. Smisli se vam bodo razodeli, ko bo srce ozdravljeno in ko boste pripravljeni spustiti stare, iznošene in obrabljene stvari. Pokličite me in me prosite, naj vam pozdravim čustva, telesa in strahove. Podprl vas bom. Ni vam treba pošiljati dodatnih prošenj ali pojasnil. Samo pokličite. Pomagal vam bom jadrati čez najhujši veter, ki grozi, da vam bo prevrnil jadrnico. Pomagal vam bom, vse dokler ne boste zaplavali v mirno morje, ki se sveti v najlepši barvi, kamor vas bo pripeljala duša. Naj vam bom veter v jadrih in kljub iluzijam ohranite smer in vedite, da ste na pravi poti. Sonce že kuka izza oblakov. Vendar morate biti pripravljeni vztrajati tudi v dežju. Da veste, da sonce sploh obstaja, bi moralo biti dovolj, da boste pripravljeni počakati nanj in narediti vse, da vam bo lahko končno osušilo premočeno kožo. Deževna obdobja je težko napovedati. Lahko pa vam prišepnem, da jih vera skrajša.«

Zgodba o rdeči vrtnici

Četrti januar 2014. Na prvi pogled povsem navaden dan, ki pa zame vsako leto pomeni novo introspekcijo in oceno tega, kdo sem postala, kdo postajam, kaj vse še lahko dosežem. Ne, ni moj rojstni dan. Ali pa morda. Letošnje leto se je komaj začelo in eden izmed grških otokov s toplim soncem mi podpira pisateljski umik. Razmišljam o igri številk. Vstopam v zadnje karmično leto in do dopolnjenega triintridesetega leta me loči še en mesec. Za vse, ki ne veste, so karmična leta veliki preobrati v življenju posameznika, ki jih izračunamo na podlagi rojstnih podatkov. In za vse, ki ne veste, je triintrideseto leto vedno v znamenju sprememb. Karmična leta se raztezajo skozi celo življenje posameznika, pri meni pa je drugače. Moje zadnje se bo končalo to leto. Po učenju mnogih numerologov in duhovnih učiteljev naj bi mi dokončno določilo življenjsko pot. In metuljčki v trebuhu. Saj jih poznate. Tisti metuljčki, ki prinašajo ali toliko prijetnega vznemirjenja ali pa zagotovljene težave. Moji že močno širijo krila in si želijo poleteti. In tega dne se sprašujem, kam bodo leteli tokrat. Četrti januar. Čas je za novo oceno.

Pred osemnajstimi leti sem si na četrti januar poskušala vzeti življenje, čemur je botrovalo na tisoče demonov, ki so me iz dneva v dan prepričevali, da sem nevredna življenja in da mi v njem nikoli ne bo uspelo. Govorili so mi, da me nihče ne ljubi. Kljub temu, da to ni bilo res, sem sčasoma zaradi težkih spominov na otroštvo podlegla in jim verjela. Utišali so mi iskrico življenja, ki sem jo nazadnje želela sama pogasiti s štiridesetimi uspavalnimi tabletami. Da mi poskus ni uspel, je verjetno jasno. Nevidna sila mi je poslala prijateljico, pravočasno so me odpeljali v bolnišnico. Vsi ti spomini in demoni so v vrtiljaku časa zbledeli. Skoraj vsi, razen enega. Spominjam se izkušnje v bolnišnici, ko sem sanjala (čeprav bi temu težko rekli sanje), da hodim po čudovitem, zelenem gozdu in da me za drevesi opazujejo čudovita, svetleča se bitja. Ne vidim jim v obraz, pa vendar mi občutek v srcu govori, da jih poznam. Čas je, da odidem naprej. Nato pridem do gozdne jase. Sredi nje me čaka presenečenje. Odprta krsta. Verjetno bi me moral kdo zbuditi iz te more, ki se kar noče končati, ki pa pravzaprav ni mora. Počutim se varno in v meni se končno zbudi radovednost – kaj se bo zgodilo in kako lahko jaz vplivam na to? Končno iz neba spregovori nekdo, kateremu ne vidim v obraz, ampak samo slišim njegov glas – in kljub temu me ni strah. Vpraša me: »Je pretežko? Želiš oditi ali ostati? Jaz verjamem vate, a odločitev polagam v tvoje roke. Kaj praviš, morda pa bi le lahko poskusila? Ni potrebno, da se konča tukaj in zdaj. A od sedaj naprej vedi, da je vse v tvojih rokah.«

Ostala sem. In 4. januarja mineva osemnajst let od tega dne. In vse je drugače. Pred osemnajstimi leti sem tako zelo sovražila odsev v ogledalu, da bi ga najraje razbila. Nisem mogla verjeti, da mi je nekdo podaril tako miloščino in se ji drznil reči življenje. Mama je zaradi mene šla skozi pekel, se skušala boriti z mojimi demoni, katerim je beseda ljubezen zelo smrdela. Prepričana sem, da se bova nekoč, nekje na to temo še smejali. Igre življenja. In 4. januarja se vprašam, kakšen znak mi bo prineslo letošnje leto, znak, ki me vsako leto spomni na prehojeno pot. Kaj bi mi mama rekla tokrat, ko hodi po nebeških poteh in me varuje kot ena izmed mojih najsvetlejših angelov? Njena pot, ki dopolnjuje mojo, je izjemna. In prav tako tolikokrat pomaga vam, bralcem mojih vrstic in udeležencem mojih tečajev. Veliko besed je njenih, ne da bi za to zahtevala kaj v zameno.

In 4. januarja mi je prinesla darilo ter sporočilo. Najprej sem mislila, da je samo moje. Ko pa sem ga uzrla v vsej lepoti, sem v srcu vedela, da je za vse nas.

Čudovit dan na grškem otoku, na katerem čas teče počasneje. Nihče ne hiti, morje narekuje naravni ritem življenja. Zapisala sem dovolj vrstic, da se počutim čudovito. Sedaj je čas za prijatelje in igro kart. Nedolžna igra kart, ki se bo sprevrgla v nekaj osupljivega, česar nihče ne pričakuje. Karte se odpirajo, odpirajo pa se tudi vrata Nebes. Brez klica, brez priprav, tako preprosto, kot je življenje samo. Prijatelj, ki se sicer duhovno zaveda, pa vendar ga v tem trenutku bolj zanimajo prave kombinacije kart, ki jih drži v rokah, se mi nenadoma zazre v obraz. Saj veste, tisti odziv, ko se vprašaš, če imaš kaj zelenega na nosu ali med zobmi. V iskreni zmedenosti odloži karte in v nejeveri ga opazujem, kako vstane in odide. Čudak. Otok naredi nekaj z ljudmi. Upam, da se ne bom česa nalezla. Mine le nekaj kratkih trenutkov, ko se vrne z zmedenim, a iskrenim pogledom v očeh in s čudovito rdečo vrtnico v rokah. Otok se drugače ponaša s toplim vremenom, a tako čudovite vrtnice nisem videla še nikjer. Pove mi, da je ležala na stopnicah vhoda v stavbo, in doda: »Morda se bo slišalo čudno, a jaz mislim, da je to darilo zate od tvoje mame. Rada te ima in nekaj ti želi sporočiti. Ne vem, kaj se je zgodilo, a dotaknila se me je in me poslala ven, tam je ležala vrtnica. Je čudno?« Čudno? »Veš, kaj to pomeni?« Z nasmehom in solzami v očeh sem odvrnila: »Vem. Vem, kaj to pomeni.«

Zgodba o rdeči vrtnici. Prijatelju se je vse skupaj zdelo nenavadno, zame pa je bil dogodek popolna nebeška ljubezen, ki mi bo še dolgo grela srce, zato je čas za zgodbo, ki mu jo povem, da bo lažje zadihal … Povem jo tudi vam.

Z mamo sva se leta in leta prepirali o vrtnicah. No, saj se nisva resnično prepirali, bila je pravzaprav ljubka debata, ki sva jo razumeli le midve, ki ji ni bilo konca. Očitno tudi do danes ne. Kako lepo je vedeti, da so nekatere stvari večne. Mama je govorila, da prave vrtnice žarijo v svoji prelepi rdeči barvi, moja najljubša roža vseh časov pa je vedno bila in vedno bo modra vrtnica. Čarovniško modra, mistična in povsem nenavadna je bila zame vedno nekaj posebnega. Modre vrtnice sem oboževala od tistega trenutka, ko sem jih prvič videla. Mama je bila mnenja, da so modre vrtnice umetna stvaritev, ki ne bo nikoli premagala prave lepote narave. Ko bi le slišali ta prepir, prepričana sem, da bi vas nasmejali do solz. Pa vendar sem jo z veseljem obdarovala z rdečimi vrtnicami, ona pa je sprejemala mojo ljubezen do modrih. Nekoč mi je prijateljica, ki ni poznala zgodbe, pa vendar je tudi sama močan medij, na eno izmed meditacij prinesla rdečo vrtnico z modrim trakom in mi povedala, da ji je ‘mama spila kri’ s to podrobnostjo, s tem modrim trakcem. Nisem mogla zadržati smeha. Oh, kako zelo sem ji verjela. Kompromis. Rdeča vrtnica, moder trak. Pa naj bo, moja nebeška čarovnica. Vesela sem, da je ohranila smisel za humor.

Torej, grški večer mi prinese novo darilo. Vrtnica je še zaprta in začnem jo razpirati s svojimi prsti, da mi razkrije moč svojih cvetov. Nenadoma začutim nežen dotik na roki. Ustavim se in prisluhnem besedam. Odnese me v glas, ki ga slišim najraje na tem svetu, ko spregovori mama: »Imam sporočilo. Prenesi ga naprej. Veš, vrtnice ne moreš prisiliti, da bi se odprla. Morda jo res želiš razpreti s prsti, a ni še pripravljena. Ko bo pripravljena, se ti bo odprla sama. Takšno je tudi življenje. Kot najlepša vrtnica. Ne moreš ga prisiliti, da se ti odpre na ukaz. Neguj svoje življenje, neguj svojo vrtnico. Ljubeče jo zalivaj in ne pozabi opazovati njenih lepot. Ko bo pripravljena, se ti bo odprla, pokazala moč narave in lepoto svojih cvetov.«

Življenje ni izsiljevanje. Nekatere stvari potrebujejo samo čas, da zacvetijo. Negujte jih, zalivajte, počakajte. Da ne bo vrtnica obnemoglo ovenela pod rokami, ki jo želijo prisiliti v rast. Eden izmed največjih maminih biserov. Spoznanje, ki vam lahko prinese ne samo malih, temveč velike čudeže življenja, kar seveda ne pomeni ležati na kavču in čakati, da se odpre nebo, kar bi hitro postalo izgovor za vse odzemljene mesečnike z malo delovnimi veščinami. To ni bilo sporočilo. Sporočilo je bilo, da zavihaj rokave in počakaj na svoje nagrade.

Zame bo to darilo na 4. januar ostalo izmed večjih poslanih iz Nebes. Osemnajst let od mojega novega rojstva. Polnoletna sem, kar pomeni, da lahko odrastem in prevzamem odgovornost za svojo vrtnico. Pa naj bo modra ali rdeča.

Nebeški biser: »Tako kot vrtnice ne moreš prisiliti v njen razcvet, tako tudi tvoje življenje potrebuje vero in potrpežljivost. A nikar ne odloži kanglice za zalivanje. Nalij vanjo zaupanje, predanost, disciplinirano razmišljanje in trdo delo. Nato vrtnico skrbno zalivaj in počakaj, da se v pravem trenutku odpre.«