VSE KNJIGE
Brezplačna poglavja iz knjige

ZRCALO NEVIDNIH SVETOV

Česa so naju nebeški glasovi naučili o odnosih in kako sva postala nepopoln, srečen par.

1. Poglavje: Lunin mrk

Svetlolaso dekle je dvignilo telefon, ki je zvonil mojemu fantu. Iz slušalke se je zaslišalo: »Cristy, ne želi govoriti s teboj. Vrnil se je nazaj k meni. Vedno sva bila za skupaj in prosim, da naju pustiš pri miru.« Tako se je končala moja zadnja zveza. Ponovno. Moj fant me je zapustil zaradi bivšega dekleta, česar mi ni nikoli povedal sam. Njen ton glasu mi je zarezal v srce in še toliko bolj boleče je bilo dejstvo, da sem to morala slišati od nje. Druga ženska. Izdaja. Prevara. Igra, ki se je zame slabo končala. Sploh se ne spominjam, koliko dni v tistem obdobju nisem zatisnila očesa. Spomnim se samo, da so mi obraz zalivale solze brez konca in kraja. Počutila sem se tako ponižano. Zavrženo. Nevredno.

Mama takrat ni rekla niti besede. Samo sedela je ob meni in me božala po laseh. Celo življenje mi je govorila, da sem princesa in da bom nekoč nekje postala kraljica za moškega, ki me bo iskreno ljubil. A tokrat ji nisem verjela. Njenih besed nikakor nisem mogla povezati z občutki, ki so vreli v meni. Lahko pa sem vsaj delno razumela njeno bolečino – tudi njo je namreč ljubezen njenega življenja, njen ljubljeni moški, zapustil … zaradi druge ženske. Le da jaz sedaj v svojem primeru v rokah nisem držala majhnega in nebogljenega, komaj rojenega bitja. Ona ga je. V rokah je držala mene. V obdobju po razhodu s fantom sem veliko razmišljala o svoji mami in njeni nesrečni usodi. Moje srce je dobilo še eno težko izkušnjo, zaradi česar sem jo lahko še globlje razumela. In predvsem čutila. V njenih očeh sem velikokrat opazila tiho osamljenost, katere ni nikoli želela priznati. Ta žalostni lesk mi ni bil všeč in nikoli si nisem želela, da bi sijal tudi iz mojih oči, saj me je že pogled na njene preveč bolel. A kot bi neka čudna karma vrgla svoje temne lovke na moj obstoj, sem sama hodila naravnost po njenih stopinjah in točila solze močno podobne njenim. Zakaj? Zakaj se mi je to dogajalo, če sem si zase želela ravno obratno? Kako je bilo to mogoče? Me vesolje ni poslušalo? Mogoče pa res nisem bila princesa in mi je bilo usojeno, da se bom morala tako kot mama zadovoljiti le z drobtinami ljubezni, katerih bo prej ali slej zmanjkalo …

Spominjala sem se dni, ko sem si tako zelo želela najti nekoga ‘zase’. Nekoga, komur bi lahko pripadala. To sem iskala večkrat. Moški, ki sem jih srečala na svoji poti, so kot lačni vampirji padli na mojo ljubezni željno kri in jo z velikim veseljem izsesali iz mene. Ko niso imeli česa več vzeti, so preprosto odkorakali in si poiskali novo žrtev.

In nato sem imela nekega dne, po klicu svetlolasega dekleta, vsega dovolj. Odpovedala sem se ljubezni. Vsaj za nekaj časa. Če bi bilo po mojem – za dolgo časa. Nisem več zmogla. Nekje na poti iskanja tako želenega ljubezenskega zaklada sem izgubila svoj zaklad, sebe. Nisem se več smejala, nisem se več cenila in zato je šlo vse narobe. Okoliščine so mi zakorakale naravnost v obraz in me pošteno oklofutale. Dovolj!

Zato sem pozabila na telefonski klic, ki me je zlomil, in se odločila, da se vrnem k sebi. Spremenila sem frizuro, stil oblačenja in se odločila, da bodo moji bodoči dnevi … samski. Ta sprememba je imela že od samega začetka pozitivne učinke. Počutila sem se, kot da bi se osvobodila iz ječe, ki me je tako dolgo skrivala pred svetlobo srca. Končno sem bila resnično svobodna. Nasmeh se je vrnil. Počutila sem se bolje. Začela sem se zabavati. Vsak vikend je prinesel novo zabavo s prijatelji. Vse je bilo tako zelo popolno. In tega nikakor nisem nameravala več izgubiti. Vendar je imela usoda svoj skrivni načrt. Vsekakor mi je očitno želela pokazati, kdo je v resnici glavni.

Bil je še eden izmed tistih dni, ki jim pravimo, da so preprosto popolni. Dovršena ličila na mojem obrazu so nakazovala, da prihaja še en krasen dan, ki se bo kasneje, tako kot že večkrat v zadnjem obdobju, prevesil v zabaven večer. Načrt – skok na poslovni seminar mrežnega marketinga, potem zabava s prijatelji. Tokrat sem na seminar vzela s seboj tudi mamo. Posel je sicer nikoli ni zanimal, a rada je poslušala nekatere motivacijske govore, kateri so ji dali nekaj zagona v sicer tihem življenju.

Seminar se je začel in napovedali so prvega govornika, ki je v tistem poslu takrat dosegel nek rezultat uspešnosti: »….. in o tem nam bo več povedal Mihael Žmahar!« Razlegel se je aplavz in na oder je stopil fant, ki so ga napovedali. Začel je skakati in plesati, čemur je publika veselo sledila. Tudi moja po navadi tiha mama je bila na nogah in navdušeno ploskala mlademu fantu, polnemu zagona. No, vsaj tako je bilo videti in tako so ga predstavili. Meni se ni zdel drugega kot našopirjen pav in njegov nastop pri meni ni požel navdušenja, temveč obračanje oči, med katerim sem čakala, da predstava mine. Govoril je in govoril je in govoril je. Vprašala sem se, če sploh kdaj utihne. Nekdo bi rekel, da me je popadel občutek ljubosumja, saj je Mihael predstavljal mojo ‘konkurenco’ v tem poslu, a jaz bi takoj suvereno zagotovila, da je ta trditev naravnost smešna. Preprosto mi je šel na živce. Srečevala sem ga že dve leti in nikoli me ni očaral tako, kot je očitno znal mnoge okoli mene. Če sem le lahko, sem si ga sposodila s kakšnimi pikrimi pripombami, katere mi je znal kavalirsko vračati.

Med Mihaelovim govorom so vsi očarano poslušali, vključno z mojo mamo, medtem ko sem jaz komaj čakala, da se petelinček odstrani z odra. Njegovo kikirikanje mi je šlo blazno na živce. Naenkrat pa se je mama obrnila k meni in rekla: »Veš, kaj? Mislim, da ti potrebuješ takega fanta!« Pogledala sem jo, kot da se ji je zmešalo, a kmalu nisem imela več časa za komentiranje njene bizarne izjave, saj sem nepričakovano zaslišala, kako je nekdo na odru omenil moje ime. Mihael si me je sposodil v svojem govoru in me pred celo dvorano izpostavil: »No, recimo, če si tak kot Cristy, potem …« Nisem ga več poslušala naprej. Vrnila sem mu izzivajoč pogled in upala, da je bilo to vse in da bo nadaljeval s svojimi stvarmi. A ni. Sposodil si me je še enkrat. Mama se je hihitala kot najstnica, jaz pa sem samo pihala kot jezna mačka. Imela sem svoj načrt – še naprej mi bo šel na živce. Nisem našla dobrega razloga, zakaj bi se to kadar koli spremenilo.

In dan se je seveda moral nadaljevati tako, kot se je pričel. Po končanem seminarju nas je mentorica naše skupine povabila na torto v bližnjo kavarno. Vabilu smo se radi odzvali in seveda je moral tja priti tudi on – Mihael Žmahar. Kot da se ga za ta dan nisem že dovolj naposlušala, je prihrumel v sobo kavarne kot glasna lokomotiva. Miza, za katero smo sedeli, je bila že skoraj v celoti zasedena, zato se je usedel naravnost zraven mene. »Lepa reč, še to!« sem si rekla in se tolažila, da bom s svojimi prijatelji tako in tako kmalu odšla naprej na zabavo. Mihael je načel prijateljski pogovor in iz vljudnosti sem mu namenila nekaj besed, tistih nekaj, do katerih mi je med svojim navdušenim razlaganjem o ne vem čem že sploh pustil.

In potem se je zgodilo. Mihael je visok sto štiriindevetdeset centimetrov, zaradi česar mu včasih prenizka vrata, mize in podobne stvari delajo preglavice. In tudi ta večer se miza, za katero je sedel, ni višala njemu v čast (čeprav ne dvomim, da ne bi od nje tega pričakoval), zato je nerodno premaknil svoje koleno, katero pa se je ob tem po nesreči dotaknilo mojega. V tistem trenutku bi lahko prisegla, da me je nekdo stresel z elektriko. Skozme je švignila neznana energija in bila je močna. Izjemno močna. Zmedla sem se. Nisem vedela, kaj se je zgodilo. Te energije nisem poznala. Zmedeno sem pogledala Mihaela in po njegovem izrazu videla, da se je njemu pripetilo nekaj podobnega. Za trenutek sva se pogledala v oči. »Le kaj se je zgodilo?« Tako hitro, kot je ta trenutek prišel, je tudi izginil in resničnost lokala, v katerem smo bili, se je znova vrnila. Mihael za trenutek ni rekel ničesar. Že v naslednjem pa je vstal in me nerodno zaprosil za mojo telefonsko številko in e-pošto. Ne vem, zakaj, a povedala sem mu jih. Čeprav sem vedela, da je to proti pravilom posla, ki sva ga gradila. A sedaj se je dogajalo nekaj močnejšega. In to nekaj ni bilo v mojem načrtu. Kakor koli že, Mihael je s svojo družbo odšel, sama pa sem se zopet hitro priklopila pogovorom svojih prijateljev za mizo. Kljub temu, da se mi še kaj takšnega ni nikoli zgodilo, se je nenavadni pripetljaj začel hitro umikati, kajti misli mi je že zasedalo načrtovanje nadaljevanja zabave za tisti večer. Mihael je odšel domov, kmalu pa smo odšli tudi mi.

Nekaj minut po odhodu sem na telefon prejela tekstovno sporočilo: »Poglej v nebo. Ali vidiš luno danes? Lunin mrk je in naredil se je prstan. Lep večer ti želim. Mihael.« Ozrla sem se v nebo in se skrajno trudila spregledati prizor, ki se je odvijal na njem. V objemu mistične srebrne svetlobe tistega večera se je na nebu svetil čudovit prstan. In to je bilo to. Odvrnila sem pogled in ni me več zanimalo, ali ima vesolje v teh luninih prstanih kakšno svoje sporočilo. Prišel je namreč čas, da mrknem tudi sama – v noč zabave.

Naslednjega dne sem se zbudila in lenobno pregledala e-pošto. Nemudoma sem prepoznala znano ime. Mihael Žmahar. »O bog, pa kaj bi ta smrkavec spet rad?« In z besedo smrkavec sem mislila smrkavca. Nekoga, ki je videti kot otrok, se obnaša kot histerično navdušen najstnik in počne vse ostalo, kar sodi zraven. No, saj je bil star šele enaindvajset let, a to je bilo še eno dejstvo, zaradi katerega mi ni bil všeč. Bil je natanko štiri leta in pol mlajši od mene. Točno toliko kot moj oče od moje mame. Očetova leta sem marsikdaj označila kot ‘dodatnega krivca’ za njegova dejanja, ki so bila vse prej kot ljubeča. In zaradi osebnih družinskih izkušenj si mlajšega moškega nikoli nisem želela. A moja mama je velikokrat rada rekla: »Le glej, da se ne boš najedla zarečenega kruha in se na koncu poročila z mlajšim.« »Phhhh!« sem si mislila. »Prej bi vrgla bombo na pekarno, ki peče ta zarečeni kruh, kot pa dovolila, da bi nahranil moja usta.« Nekje v vesolju se je zaslišal gromozanski smeh. Ponovno se je smejala Usoda. In dobro je slišala, kaj sem rekla.

Odprla sem e-pošto in v njej je pisalo nekako takole: »Cristy, včeraj, ko sem videl prstan v luni (O bog, ga je moral videti tudi on!?), sem spoznal, da boš moja žena. Veš, ko sem te v preteklih mesecih videval s tvojim fantom na seminarjih, sem ga gledal in si mislil: ‘Ti si sedaj z njo samo zato, ker jaz nimam časa za punco, a ko ga bom imel, tebe ne bo več v sliki!’ In res je tako. Opažam, da ga ni več ob tebi. Sklepam, da si samska. Bi šla z mano ven?’« Takšno je bilo njegovo sporočilo. Psihopat. Sploh me ni poznal. Njegova žena? Ta je moral biti malce nor. Ne malce, pravzaprav kar precej. A nora sem morala biti tudi jaz. Kajti na njegovo neumno vprašanje sem odgovorila z: »Da, bi šla.«

Po tem sporočilu so se začele stvari odvijati zelo hitro. Od začetka je šlo vse prav. Z Mihaelom sva se zaljubila. Najini večeri so bili polni smeha in zabave. Kot da bi se poznala že od nekdaj. V srcu sva vedela, da sva ‘našla’ nekaj posebnega. Zdelo se je kot iz pravljice. On je bil princ, ki sem ga iskala, in jaz bom končno imela možnost postati princesa. Kar tako. A tako kot dan ne obstaja brez noči, ne obstaja prav brez narobe. In ko je šlo vse narobe, sva v spominu iskala besede modrega moža …

Modri mož, Boris, je bil eden izmed vrhovnih mentorjev v poslu mrežnega marketinga, kjer sva se z Mihaelom spoznala. Tako Mihael kot tudi jaz sva bila vsak v svojem poslu precej uspešna. Bila sva prodorna in aktivna, zato sva bila poznana širšim množicam. V nama so mnogi videli velik potencial, zato so bili tisti, ki so naju v poslu vodili, takrat, ko so izvedeli, da sva postala par, močno šokirani. Nisva ravno požela sladkih nasmehov, ki blagoslavljajo mlada zaljubljenca. S tem, ko sva postala par, sva namreč prekršila eno izmed glavnih pravil posla – ne prepletaj se s konkurenčnimi skupinami. Pristala sva v zelo neprijetnih okoliščinah. Oba sva imela ta posel zelo rada. V njem sva končno našla vozilo do vsak svojih sanj in navsezadnje nepričakovano tudi drug drugega. Vendar vsega nisva mogla imeti. Bila sva postavljena pred izbiro: ali bova šla narazen ali pa se bo nekdo od naju odrekel svojemu poslu in se pridružil partnerjevemu. Oba sva se strinjala, da razhod sploh ni možnost. Zato nama je ostala samo še druga pot. Po tihem sem vedela, da se bo svojemu poslu odrekel Mihael. To je bila zanj ena najtežjih odločitev. Ni šlo samo za posel, ampak predvsem za mnogo ljudi v njem, za prijateljske vezi, ki so se stkale v letih uresničevanja skupnih vizij z ljudmi, s katerimi ga je gradil. Vedela sem, da mu je težko. Pisalo mu je v očeh. Za nekaj časa se je zaprl vase. Breme je bilo izjemno. Zdelo se mu je, da mora zato, da bo lahko dobil mene, izgubiti vse ostalo. Z bolečino v srcu se je odločil in izstopil iz svojega posla.

Zaradi te odločitve sva se morala večkrat posvetovati z ljudmi, ki so naju vodili, tudi z Borisom. Sedeli smo na terasi nekega lokala, midva na eni strani mize, Boris in še ena mentorica na drugi. Modri mož se je nagnil proti nama in rekel: »Poglejta, v poslu sta naredila popolno zmedo. Prekršila sta nekatera pravila posla in kot voditelja svojih skupin zrušila lastno integriteto. Vendar vem, kaj je ljubezen.« Nato naju je pogledal v oči in dejal: »Če sta resna, vaju bom podprl pri vajini odločitvi in vsem ostalim. Vendar, preden jaz stopim za vaju kot par, vedita, da morata vidva stati drug za drugim. Torej, ali se res izbirata? Ali bosta stala drug za drugim? Ali bosta stala za svojo odločitvijo?

Ta modri mož danes sveti v Nebesih in velikokrat se spomniva nanj. Močno verjameva, da so njegove besede šepet ‘Zrcala’.

 

Zrcalo nevidnih svetov odseva:

»Obstajajo trenutki ljubezni, ki jih je skoraj nemogoče prezreti. So kot koščki sestavljanke, ki obljubljajo pravljično sliko, ki so vam položeni v roke. In zdi se, da nekdo zagotavlja, da so tam prav vsi koščki. Vendar pa zraven prihaja še ena resnica – velikokrat ne boste vedeli, kaj določen košček sam po sebi predstavlja. Velikokrat se bo zdelo, kot da nek košček ne sodi nikamor. Porabili boste ure in ure za ugotavljanje, živcirali se boste, morda boste želeli celo obupati. Takrat bo najlažje odvreči puško v koruzo in pospraviti koščke sestavljanke nazaj v škatlo. Mogoče se boste poskušali sprijazniti s tem, da je slika, ki jo vidite na embalaži, dovolj. Mogoče bo res, vendar tako nikoli ne boste vedeli, kaj pomeni sestaviti sliko sami. Tako se ne boste nikoli naučili potrpežljivosti in prejeli nagrad, ki pridejo, ko sestavite celotno sliko. Odnosi na Zemlji so koščki velike slike. Velike slike ljubezni. Vprašanje je – ste se resnično odločili sestaviti sliko do konca?«

 

Ko te ujame sorodna duša

Sam sem začel prvič razmišljati o sorodnih dušah šele takrat, ko sem spoznal Cristy. Ko sva se prvič dotaknila, me je spreletela energija, podobna srhu, ki ga začutite ob napetem filmu. Ob njenem dotiku sem se naježil in skozi hrbtenico mi je šinil tok utripajoče energije. Še danes se ga spomnim. In mimogrede, ta dotik je glavni krivec, da je ta knjiga sploh nastala.

Na začetku sem mislil, da me je stresla statična elektrika, ki se včasih ustvari med dvema človekoma. To je bila za moj um edina logična razlaga. Vendar statična elektrika ne povzroči hitrejšega bitja srca, sploh pa ne rdečice, ki mi je sekundo zatem prelila obraz. Nato sem jo pogledal še v oči. In globoko v njih sem videl nekoga, ki ga nekako … poznam. To se mi ni do takrat zgodilo še nikoli. Kljub temu, da sem v letih, ko sem kot dijak na tržnici prodajal zelenjavo, in kasneje, ko sem začel graditi mrežni posel, spoznal na tisoče ljudi, se mi je to tistega večera zgodilo prvič. Ne, ni bila neka trapasta ljubezen na prvi pogled, kot sem jih že mnogo videl v romantičnih filmih. Bilo je nekaj drugega. In to nekaj me je naslednjega dne brezrazumsko vodilo, da sem ji napisal elektronsko pošto, v kateri sem jo obvestil, da se bom poročil z njo. Ja, upravičeno je mislila, da sem idiot. Po poslani elektronski pošti sem to o sebi mislil še jaz, vendar je neznan notranji občutek pravil drugače. O njej sem sanjal še tedne in tedne po tem dogodku. Sedaj, ko pišem te vrstice, sva skupaj devet let in pol. Še vedno sanjam o njej. Vesel sem, da lahko to izkušnjo delim z vami. Sedaj jo razumem. To je ena izmed izkušenj … sorodnih duš. Imam jih jaz in imate jih tudi vi.

Vendar koncept sorodnih duš ni črno-bel. Ravno nasprotno, obstaja neskončno število odtenkov. Sorodne duše niso samo princi na belih konjih, ki iščejo svoje ljubljene, da se bodo poročili z njimi in ostali skupaj srečni do konca svojih dni. Sorodne duše niso samo prijatelji, ki se med seboj razumejo tako dobro, da se samo spogledajo, in enostavno vedo, kaj jim roji po glavi. Ne, sorodne duše predstavljajo veliko več kot samo to. Sorodne duše so pomočniki, ki prihajajo v življenje zato, da bi nam pomagali doživeti, kar smo se kot duša odločili, da bi v trenutnem utelešenju radi doživeli. In pomagajo nam doživeti vse vrste izkušenj – tako tiste, ki so nam všeč, kot tiste, ki nam niso. Pomagajo nam začeti in pomagajo nam končati. Ter vse vmes.

Ko je Cristy ‘okupirala’ moje življenje, sem začel na ljudi gledati drugače. Do takrat sem vse metal v isti koš. Vsi ljudje so bili v mojih očeh enaki. Seveda sem se z enimi razumel bolj, z drugimi pa manj, vendar se nisem nikoli spraševal, zakaj je temu tako. Vendar pa so v tistem obdobju moje misli zasedla drugačna vprašanja: »Kaj določa, da sem z nekom prijatelj, z drugim pa ne? Zakaj se v nekoga zaljubim, spet nekdo drugi pa mi je popolnoma odbijajoč? Zakaj imam v življenju na eni strani ljudi, ki mi pomagajo, na drugi pa tiste, ki mi mečejo polena pod noge?« Ta vprašanja so zahtevala odgovore. Odgovori so prišli. In mi s svojim prihodom temeljito spremenili življenje ter način dojemanja ljudi okoli sebe.

  

Kdo so sorodne duše?

Če želimo razumeti pojem ‘sorodne duše’, se moramo vrniti v čas pred svoje utelešenje. Energija, zaradi katere so odnosi s sorodnimi dušami tako drugačni od odnosov z drugimi ljudmi, namreč ni zemeljska. Izvira z višjih ravni zavesti, z ravni, na katerih obstaja vaš višji jaz in višji jazi ljudi okoli vas. Temu jaz poenostavljeno pravim kar ‘dušna raven’ oziroma raven resničnosti, na kateri vi obstajate kot duša. Ker so lahko te kozmične in astralne ravni za razumevanje z zemeljskega zornega kota precej zapletene, dovolite, da vam stvar poenostavim.

Duša doživlja preko utelešenj. Utelešenje je proces, v katerem duša odcepi delček svoje energije, katerega pošlje v določeno resničnost (v našem primeru je ta resničnost planet Zemlja), da v njej doživi, kar si pač želi doživeti. Vsak izmed nas se je odločil, da bo doživljal različne stvari. Nekdo si želi doživeti doživljenjsko srečno partnerstvo, nekdo ločitev, nekdo bogastvo, nekdo revščino, nekdo izdajo, nekdo uspeh …

Na Zemljo smo torej prišli s seznamom stvari, ki si jih želimo doživeti v tem utelešenju. Da bi pa res lahko doživeli vse, smo pred utelešenjem naredili sledeče: z drugimi dušami smo sklenili določene dušne dogovore, v katerih smo se zmenili, da nam bodo pomagale doživeti nekatere stvari. Z drugimi besedami, dogovorili smo se, da si bomo na Zemlji pomagali med seboj. Kako? S takšnimi in drugačnimi posegi v življenje drug drugega.

Primer: moje srečanje s Cristy je bilo dušno dogovorjeno, še preden sem se rodil. Ena izmed mojih odločitev, ki sem jih sprejel kot duša za to življenje, je bila, da v tem življenju ustvarim partnerski odnos s pametno žensko, ki bo razumela mojo življenjsko pot in me na njej podpirala. Ko sem na začetku svojih dvajsetih začel ustvarjati svojo pot in iskati profil moškega, v katerega bi se razvil, je v moje življenje vstopila Cristy in mi s svojo energijo ter zavedanjem pomagala, da sem lahko začel uresničevati svoje dušne želje. Priskočila mi je na pomoč, saj sem lahko ravno z njeno pomočjo nekatere stvari spoznal hitreje. In kakšna je bila moja naloga do nje? Ona si je kot duša izbrala, da bi rada med drugim postala svetovno znana pisateljica. Za uresničitev te želje potrebuje stabilno družinsko okolje. Stabilnega in razumevajočega partnerja. V obdobju, ko je bila čustveno prizadeta in ko je izgubila vero v ljubezen, sem prišel jaz, zopet kot pomoč, kot sorodna duša, ter ji pomagal, da se je vrnila nazaj na pot, katera jo vodi proti njenim dušnim odločitvam, katere si je izbrala še pred utelešenjem.

Sorodne duše vstopamo v življenja drug drugega zato, da si pomagamo. Zato da lahko vsak izmed nas hitreje uresniči svoje želje in namene. Otrok in mama sta drug drugemu sorodni duši. Otrok potrebuje nekoga, da ga bo rodil, in mu tako sploh omogočil življenje. Torej potrebuje mamo. Mama z zanositvijo in kasneje z rojstvom v resnici izpolnjuje dušni dogovor, ki ga je na dušni ravni sklenila z otrokom. Otrok, ki se rodi določeni ženski, in jo tako naredi mamo, ji s svojim prihodom kot sorodna duša pomaga, da dobi izkušnjo materinstva. Torej ji pomaga uresničiti eno izmed njenih dušnih želja. Ta primer sem napisal zato, ker ima večina ljudi starše ali pa so sami starši. Starši so ene izmed najmočnejših sorodnih duš, ne glede na to, kakšen odnos imate z njimi.

Vsak človek, ki nam vstopi v življenje in se nas kakorkoli dotakne, je naša sorodna duša. Imamo jih veliko več, kot si mislimo. Po navadi jih spoznavamo celo življenje, za katerega pa imajo veliko pomembnejšo vlogo, kot si večina ljudi sploh misli. Vendar sem v letih dela z ljudmi opazil, da imajo mnogi glede njih nekaj iluzij.

 

1. iluzija: Sorodne duše prinašajo samo lepe izkušnje in odnose

Mnogo žensk sanjari o tem, da bi spoznale sanjskega moškega, ki bi bil ljubeč, pameten, lep, ambiciozen, one bi se z njim poročile in bile srečne do konca svojih dni. Da, takšen odnos res prinašajo sorodne duše, vendar samo, če ste se na dušni ravni odločili, da boste doživeli takšen zakon. Če je takšno partnerstvo na vašem seznamu dušnih želja za trenutno utelešenje, imate dobre možnosti, da takšnega moškega (oz. žensko) tudi spoznate. Vendar si večina ljudi ni izbrala tako enostavne poti. Res je, da so si mnogi kot končni cilj izbrali srečno partnerstvo, a so si istočasno izbrali tudi malce težjo pot do tja. Ne pozabite namreč, da smo se ljudje rodili zato, da bi doživljali, in ne zato, da bi nam vse, česar smo si zaželeli, kar padlo v naročje. Večino pomembnih lekcij ljudje doživljamo preko neprijetnih stanj, kot so bolečine, razočaranja, izdaje, poškodbe idr. Na žalost se večina ljudi nauči določene lekcije šele takrat, ko pristane na zadnji plati. Na žalost večina ljudi spozna, da je bilo nekaj dobro, šele takrat, ko to izgubijo. Če se boste ozrli nazaj v svojo preteklost in pogledali, kako ste se naučili večine najpomembnejših lekcij, boste spoznali, da tako, kot pišem sedaj. In kaj imajo s tem opraviti sorodne duše? Vse. Ravno one vam bodo te izkušnje pripeljale v življenje. In sedaj resnica, ki bo mnoge šokirala:

»Ene izmed vaših najmočnejših sorodnih duš so tisti ljudje v vašem življenju, ki so vas najbolj prizadeli, razočarali, poškodovali, izdali in ponižali.«

Sedaj se boste mogoče vprašali, kaj, za vraga, pišem tukaj!? Verjamem, da ste presenečeni, tudi jaz sem bil, ko sem to ugotovil. Vendar poglejte iz drugega zornega kota: v življenju ste najhitreje rastli ravno skozi težavne izkušnje, kajne? Izostrile so vas in nekako izklesale. Takšni, kot ste danes, ste v veliki meri ravno zaradi tovrstnih izkušenj iz preteklosti. Kdo so najprimernejše osebe, ki so vam lahko odigrale težavne lekcije in poskrbele, da so vplivale na vaše življenje? Ja, vaše sorodne duše, seveda. Ker edino do njih ste čutili nekaj, zaradi česar ste jim dovolili, da so lahko svojo vlogo odigrale do konca. Edino do njih ste imeli toleranco in jim znova in znova odpuščali ter jim tako omogočali, da so lahko izpolnile vaš dušni dogovor. Ker če bi vam težavne lekcije v življenju sprožal nekdo, ki ni vaša sorodna duša, mi lahko verjamete, da bi bila vaša toleranca do te osebe veliko manjša in bi jo po hitrem postopku odstranili iz življenja. Tako pa je bila to vaša sorodna duša. In zaradi neke nenavadne povezave med vama tega niste mogli storiti, zato vam ni preostalo drugega, kot da predelate lekcijo, katero je prinesla. In posledično dušno zrastete.

Cristy je ena izmed mojih najmočnejših sorodnih duš. In jaz njena. V nadaljevanju boste brali o mnogih težavnih lekcijah, ki sva jih odigrala drug drugemu. Prizadela sva se tako ali drugače in mnogokrat sva jokala drug zaradi drugega. Nekajkrat sva celo želela odnehati. A nisva. Zaradi povezave med svojima dušama. Priznam: če bi bila na njenem mestu kakšna druga punca, nisem prepričan, ali bi si želel vztrajati.

 

2. iluzija: Odnos s sorodno dušo traja do konca življenja

Nekoč je k meni na svetovanje prišla neka dama. Ko je vstopila, sem opazil, da ima rdeče oči. Vedel sem, da je zadnje dni veliko prejokala. Prišla je na pogovor o partnerstvu. Njena zgodba je bila sledeča: pred štirimi meseci je spoznala prijetnega moškega, s katerim sta se takoj zaljubila. Njuna zveza je hitro napredovala in po dveh mesecih sta že živela skupaj. Vse je šlo kot po maslu. Pred njim si nikakor ni mogla urediti življenja – bila je brez službe in denarja. Še vedno je živela pri starših. O otrocih ni niti upala razmišljati. Nato je prišel on. Preko poznanstev ji je uredil službo in po dveh mesecih se je že odselila v podnajemniško stanovanje. Njeno življenje je postajalo točno takšno, kot si je želela že dolgo časa pred tem. Razmišljati je začela o otrocih. Nato pa … šok. Nekega dne ji je njen sanjski moški dejal, da je bolje, da sta prijatelja. Zapustil jo je praktično čez noč. Ni razumela, kaj se je zgodilo. K meni je prišla po odgovor, ki je bil: »On nikoli ni prišel v tvoje življenje zato, da bi s teboj ostal do konca življenja. Njegova naloga je bila, da ti pomaga postaviti se na lastne noge in spoznati, da lahko sama poskrbiš za svoje življenje. Ko se je to zgodilo, je bila naloga končana in prišel je čas, da odide.

Nekatere sorodne duše pridejo v življenje in v njem ostanejo do konca. Primer takšnih sorodnih duš so zakonci, ki so poročeni do smrti, otroci in starši, ki ostanejo do konca življenja povezani, doživljenjski prijatelji … nekatere sorodne duše pa pridejo za določen čas, morda za nekaj mesecev ali let, in ostanejo, dokler dušni dogovor, ki so ga sklenili z nami, ni izpolnjen. Ko je dušni dogovor izpolnjen, odidejo. Primer takšnih ljudi so šefi, ki so vam dali službo takrat, ko ste jo potrebovali, partnerji, s katerimi ste bili skupaj mogoče samo nekaj mesecev, prijatelji, ki so prišli in nato odšli …

 

3.iluzija: Odnosi s sorodnimi dušami niso enaki karmičnim odnosom

Najprej je pomembno, da razumete, da karmični odnosi SO odnosi s sorodnimi dušami. Razlog, zakaj ljudje to dvoje ločujejo, je v tem, ker mnogi dojemajo karmo kot nekaj težavnega in napornega, izraz ‘sorodne duše’ pa kot nekaj prijetnega in ljubečega. A v resnici prav sorodne duše s svojimi dejanji in vplivi uravnavajo karmo. Naj vam pojasnim, kako to poteka. Zopet se moramo za razumevanje tega vrniti malce nazaj, tokrat v pretekla življenja.

Kot sem omenil že na začetku, se duše utelešamo. Utelešanje ljudje na Zemlji dojemamo kot življenje. Ker si duša želi doživeti veliko različnih izkušenj, vseh pa ne more doživeti v enem življenju, se utelesi večkrat. Zato imamo ljudje tako imenovana pretekla življenja. In tudi v teh življenjih imamo svoje sorodne duše. V večini življenj imamo po navadi ene in iste sorodne duše, kar pomeni, da ste sorodne duše, ki jih srečujete v tem življenju, najverjetneje srečali že tudi v preteklih.

In kaj ima s tem opraviti karma?

 

Karma

Karma je univerzalna energija, ki med seboj povezuje vsa živa bitja. Sestavljena je iz energije posameznih bitij, katere skupaj tvorijo celotno kozmično energijo, katere del smo vsi v vesolju. Vsak posameznik je torej v resnici del celote – karmične energije. Energija posameznika se ustvarja z njegovimi mislimi in dejanji. Ker je vsak posameznik del karmične energije, vsako dejanje pa del posameznikove energije, to pomeni, da vsak posameznik z vsakim dejanjem posredno vpliva na celotno karmično energijo. Kar z drugimi besedami pomeni, da posameznik s svojimi mislimi in dejanji vpliva na druge ljudi, ki so prav tako del iste karmične energije. In če posameznik naredi nekaj, kar ni v ravnovesju s celotno karmično energijo, iz ravnovesja vrže tudi drugega človeka, ki je ob njem. Ker pa v vesolju velja zakon ravnovesja, ki pravi, da morajo biti vse stvari uravnane, da toliko, kot vzameš, tudi daš, da toliko, kot zrušiš, tudi spet postaviš, je sedaj tisti, ki je porušil ravnovesje nekomu drugemu, sedaj ‘dolžan’ mu pomagati vzpostaviti ravnovesje nazaj.

Primer: v enem izmed prejšnjih življenj sva bila s Cristy utelešena skupaj. Ona je bila takrat pisateljica, jaz sem bil pa uradnik pri oblasteh, katere so na vsak način želele ustaviti izdajanje njenih knjig, ki so ljudem pomagale razmišljati z lastno glavo, česar oblasti niso želele. Kot uradnik sem imel moč, da onemogočim izdajo njenih knjig in ji prepovem pisanje. Kar sem tudi naredil. Nisem pa vedel, da je bilo pisateljevanje tudi takrat njeno življenjsko poslanstvo. Ko sem ji onemogočil pisanje knjig, sem ji v resnici onemogočil uresničitev poslanstva. Ko sva umrla, sva se zopet srečala kot duši. Takrat sem pogledal, kaj sem naredil, in se odločil, da ji v tem življenju karmično povrnem. No, to je eden izmed razlogov, zakaj sem se v tem življenju prostovoljno javil, da sem urednik vseh njenih knjig. Karmično sem ji dolžan.

Nekateri ljudje bodo v vaše življenje prišli z namenom, da uravnovesijo karmo z vami. Imenovali jih bomo karmični odnosi. Njihov namen je, da ali oni povrnejo vam, ali pa so prišli, da vi povrnete njim. Večina tovrstnih odnosov ni celoživljenjskih. Ko je karma zopet uravnana, odidejo, saj je njihova naloga končana. Torej ne pridejo zagotavljat vseživljenjske podpore, ampak samo opravit določeno nalogo.

Kako prepoznati, kateri odnosi so ‘karmični’ in kateri ‘sorodni’ (ta dva izraza sem uporabil zaradi lažjega razumevanja)?

KARMIČNI: ti odnosi se zgodijo hitro in po navadi tudi hitro končajo. Sem spadajo ljubezni in tudi sovraštva na prvi pogled. Takšni odnosi so zmes prijetnih in neprijetnih občutkov. Poznate tisto, ko rečejo, da »ne moreta biti narazen in ne moreta biti skupaj«? No, predstavlja karmične odnose. V njih lahko človeka občuduješ, hkrati ti gre pa na živce. Karmični odnos je kot posojilo, ki ga vzamemo na banki: zanj sicer lahko kupimo lepo hišo, v kateri se počutimo odlično, vendar nas določen datum vsak mesec, ko moramo plačati obrok, spomni, da nekaj ‘ni v redu’.

SORODNI: ti odnosi se začnejo mirno in počasi. V njih ni nobenih ‘dram’ in težavnih okoliščin. Med dvema človekoma, ki sta v takšnem odnosu, vladata harmonija in mir. Mnogokrat je med njima razvita močna telepatija, prav tako močno zaznavata tudi občutke drug drugega. Če še tukaj primerjam odnos s hišo, je sorodni odnos hiša, ki je samo naša. Lahko sedimo na njeni verandi v mirnem védenju, da nam je nihče ne more vzeti.

 

Karmični odnos lahko spremenite v sorodni odnos.

To sva naredila midva s Cristy. Spoznala sva se kot močni sorodni duši. Na začetku je bila najina zveza sanjska. Nisva pa takrat še vedela, da imava drug do drugega ogromne karmične dolgove. Več o njih boste lahko prebrali v naslednjih poglavjih. Ko so začetni metuljčki odleteli, se je med nama pokazala široka karmična vrzel, katero sva morala zapolniti. Ker sva vedela, da bova morala karmične stvari med seboj slej kot prej urediti, sva se oba odločila, da jih bova uredila kar sedaj, v tem življenju. Odločila sva se, da bova naredila vse, kar je v najini moči, da uravnovesiva energijo med seboj v tem življenju, hkrati pa uravnovesiva še energijo svojih prejšnjih življenj. Čakalo naju je nekaj let trdega dela. Ja, dolgovi med nama niso bili tako majhni. Nekega dne, bil je čisto navaden dan, sva se spogledala – med nama ni bilo več karme. Vedela sva, da sva drug do drugega odplačala stvari. Najin karmični odnos se je lahko zaključil. Lahko bi se razšla in do konca življenja ostala dobra prijatelja. A sva se odločila drugače – odločila sva se, da bova nadaljevala odnos, tokrat kot ‘sorodni duši’. Odločitev nama je prinesla nekaj najlepših blagoslovov, kar sva jih do sedaj prejela v življenju (tudi o njih boste lahko več prebrali v nadaljevanju).

 

Odločitve … so v vaših rokah

Mogoče imamo glede tega, kdaj bo katera sorodna duša prišla v življenje, občutek, da ni ravno v naši domeni odločanja. No, z zemeljskega zornega kota gledano, na to res nimamo vpliva. Zdi se, da sorodne duše prihajajo nenapovedano in nepričakovano. V nekem trenutku nam prekrižajo pot in življenje se nam spremeni. Glede tega ne moremo narediti nič. Vendar se začnejo v nadaljevanju stvari precej hitro spreminjati. Ko namreč enkrat pristanemo v odnosu s sorodno dušo, to postane naš odnos. In vsak naš odnos temelji na NAŠIH odločitvah, kar z drugimi besedami pomeni, da je vsa odgovornost za njegov razvoj na naših plečih in v naših rokah. Da se srečamo s sorodnimi dušami, je karmično dogovorjeno, ni pa dogovorjen rezultat našega srečanja. Ne, rezultat medsebojnega srečanja določamo tisti, ki smo v odnosu in le-ta ne more biti dogovorjen, ker še ni ustvarjen. Zapis zanj še ne obstaja. Ustvarili ga bomo mi. Kako? S svojimi odločitvami. Z njimi dobimo možnost, da vsak odnos oblikujemo tako, kot si želimo sami. Ljudje dejansko imamo to moč. To je pravzaprav eden izmed smislov utelešenja – da lahko izberemo, česar si želimo sami. Zato lahko rečem, da nama je modri mož Boris tistega dne na svetovanju pomagal rešiti najin odnos. Njegov nasvet nama je v prihajajočih težavnih letih mnogokrat zbistril glavo in naju spomnil, da odnos v resnici kreirava midva in da se tudi midva odločava, v katero smer se bo razvil. In da če je bil včeraj najin odnos težaven, to ne pomeni, da ne moreva poskrbeti, da bo jutri odličen. Odvisno je od naju. In za vaše odnose je odvisno od vas.

Ena izmed stvari, zaradi katere sva Borisa tako spoštovala, so bili izjemni odnosi, ki jih je ustvaril. Velik del svojega življenja je posvetil temu, da je ustvarjal srčne povezave z ljudmi, katere so presegala izključno poslovne vezi. Z ljudmi je delal s spoštovanjem in integriteto. Za vsak odnos se je potrudil in za tiste, za katere je ocenil, da so vredni njegovega časa, se je tudi odločil. Pri Borisu in njegovi dragi izbranki sem videl več resničnih prijateljstev kot pri katerem koli drugem človeku. Pomembno je, da v svojem srcu poiščemo resnico in ljudi, ki sovpadajo z njo, nato pa se zanjo odločimo in stojimo za njo z vsem, kar imamo.

Moderna doba je prinesla veliko sprememb. Predvsem pa v mnogih svojih novih pristopih potrebo po hitrosti. Hitrost uresničevanja in spreminjanja želijo mnogi prenesti tudi na odnose. Vendar se odnosi ne oblikujejo hitro. Odnosi so kapniki, na katere voda kaplja dolga leta in jih tako počasi gradi in utrjuje, vse dokler po nekem času niso tako močni, da se lahko nanje kadar koli naslonimo. Vse preveč ljudi hiti z odločitvami, ki zadevajo njihove odnose. Mnogi ljudje zbežijo, še preden razrešijo svoje odnose. Mnogi ljudje zaključijo odnose, ki bi lahko bili sanjski, če bi se le malce bolj potrudili in malce dlje vztrajali. Mnogi zaradi tega v resnici nikoli ne predelajo karme. In posledično se zaletavajo iz enega odnosa v drugega, vmes pa predelujejo ene in iste lekcije. Ne, pri odnosih ne gre za hitrost in nenehno spreminjanje smeri. Pri odnosih gre za sprejetje odločitve, ki je v skladu z našim srcem, nato pa stati za njo – na soncu in na dežju.


© 2019 by Cristy Žmahar

Kontakt | Pravila in pogoji