VSE KNJIGE
Brezplačna poglavja iz knjige

Nebesa ne pozabijo

11 pomembnih sporočil za vsa področja življenja in čudovitih nebeških zgodb. 1 večna ljubezen med Nebesi in Zemljo.

5. POGLAVJE: Most srca

»Mami, ali lahko govoriva o čustvih?«

»Vsekakor, čeprav je čustva lažje čutiti, kot pa o njih govoriti.«

»Dobro si to povedala, včasih me za trenutek pustiš brez besed.«

»In ti jih pomagam znova najti.«

»To zagotovo. Torej, za začetek me zanima, zakaj čustva sploh imamo. Včasih se zdi, da bi bilo brez njih lažje.«

»Zakaj se ti zdi, da bi bilo lažje?«

»Ker opazujem ljudi.«

»In kaj opaziš?«

»Da tisti, ki nimajo čustev, veliko lažje hodijo skozi življenje.«

»Kako pa to veš?«

»Videti je zagotovo tako. Ne jočejo, zdi se, da jih nič ne pretrese.«

»Zdi se … a nikoli ne boste vedeli, kaj nekdo drug v resnici čuti.«

»Torej, kaj takega, da nekdo nič ne čuti, ne obstaja?«

»Morda se nekdo obnaša tako, da se zdi, da nič ne čuti, a nekaj čuti. Četudi čuti brezbrižnost, je tudi to čustvo, ki pove, kaj posameznik doživlja. Včasih pa ljudje res nič ne čutijo. Odvisno je od okoliščin, kar ti bom še razložila. «

»Čustva so informacija?«

»Da, čustva so izjemna informacija. Sporočajo izjemno veliko stvari. Opozarjajo na čas sprememb, ki mora nastopiti. Ko jih sproži nekaj iz zunanjega sveta, opomnijo na neravnovesje notranjega sveta. Dajejo vedeti o ljubezni.«

»Ampak tudi o žalosti …«

»Da, a če ne bi nikdar občutili žalosti, ne bi vedeli, kaj sta ljubezen in sreča.«

»Potem so čustva najbolj zanesljiv semafor v nas, ki nam sporoča, kdaj je čas, da se ustavimo, se pripravimo ali pogumno krenemo naprej?«

»Natanko tako. Čustva so signal, ki sporočijo, kdaj v posameznikovi podzavesti prihaja do nečesa, kar se želi izraziti. Čustva so most, preko katerega lahko iz podzavesti na plano pridejo pomembna sporočila, s katerimi bo duša prišla do nove izkušnje.«

»Včasih dobre, včasih slabe?«

»Nikoli dobre ali slabe – ampak drugačne, nove izkušnje.«

»Ampak nekatera čustva in doživljanja se ponavljajo. Ne moreva reči, da so nova in drugačna. Nekdo lahko vedno znova doživlja enaka čustva glede enih in istih, ponavljajočih se okoliščin.«

»Samo videti je tako, v resnici pa je drugače. Kaj takega, da je nekaj ves čas enako, v vesolju ne obstaja. Vse se spreminja. Nič ne stoji na mestu.«

»Lahko vzameva primer? Nekdo ves čas ponižuje partnerja. Reciva, da ga ponižuje verbalno. Partner pa je vedno znova v dno duše žalosten.«

»Žalost je vedno globlja. Ko nekaj začutiš prvič, ti daje informacijo. Tukaj je prizadeta oseba prejela informacijo, da sprejema in si dovoljuje nekaj, kar ji zmanjšuje samovrednost. Glede na to, da je informacija že prišla na plano in ni bila ‘obdelana’, bo naslednjič poglabljala škodo, kateri oseba ne namenja pozornosti.«

»Saj sploh ne vemo, kaj si velikokrat dovolimo, kajne?«

»Da, zavračate informacije o samih sebi. Čustva so informacije o vas, kar pomeni, da zavračate v bistvu sebe.«

»In kaj sledi temu?«

»Če sva prej ugotovili, da se vse razvija in raste, bo pravilo veljalo tudi v najinem primeru. Najprej pride občutek. Podzavest izrazi informacijo in zahteva ukrepanje. Če je informacija v nasprotju s tem, kar želi duša doživeti, pride do hudega notranjega konflikta, za katerega višji jaz zahteva razrešitev. Potrpežljivo. Sproži še eno informacijo. Poglobi občutke. Zaseje dvom. Vpraša. Ne pusti spati. Sproži slabo počutje. Sproži opozorilo, oslabljene okoliščine. Opozori znova. Odvzame moteče dejavnike, zaradi katerih niste pozorni na notranja doživljanja. Opozori znova. Konflikt se poglobi in sproži kemično reakcijo. Napade telo. Lahko pride do poškodbe ali bolezni. Opozorilo. Morda se lahko celo zgodi, da si duša zaželi oditi. Nova čustva. Novo opozorilo. Nova možnost. Napad na vseh frontah okoliščin. Padec v prepad. Propad.«

»Pot je ostra in reže v stopala, ki skušajo korakati po poteh življenja. Zakaj pa se ne ustavimo, ko postanejo čustva vedno bolj vihrava in opozorila vedno glasnejša?«

»Zakaj se nisi ti ustavila v mnogo primerih v življenju?«

»Ker me je misel na potrebno spremembo bolela.«

»Aha, torej si čutila novo čustvo – bolečino ob misli na spremembo. Novo informacijo.«

»Da.«

»In ta informacija ti daje dve možnosti, tako kot tudi vsa ostala čustva – ali ukrepaj ali se zapelji proti prepadu. Nekoga takšno dejstvo spodbudi, da zažene kolo nagona po preživetju. Drugi kolo opremijo s trmoglavljenjem in igranjem vloge žrtve, zato kolo ubere smer proti prepadu, ki komaj čaka nove razbitine, ki so se same odločile, da bodo to tudi postale.«

»To drži. Ko mi je bilo dovolj hudo, sem skoraj pogorela, a nato vstala kot feniks iz pepela. Ampak, če sem iskrena, in tako sem opisala tudi bralcem, sem bila prepričana, da si me, pred prepadom samomora tiste noči rešila ti.«

»Rešila si se sama. Izbrala si. Ko si visela nad prepadom, smo te z angeli samo za trenutek obdržali v zraku, da te vprašamo, ali želiš pasti ali pa te odložimo na varnem bregu in poskusiš znova. Ko si rekla, da želiš novo možnost, smo vse ostalo zorganizirali v trenutku ene same misli. Sodelovali so Tara, Mihael in še mnogo nevidnih sil. Ampak … draga moja, Nebesa to ponudijo vsem. Naše naročje je na voljo vsem. Odločite pa se vedno sami. A biti odložen na varen breg je eno, delovati, kar pomeni odkorakati stran od prepada, pa je naloga, ki zahteva vztrajne noge, ki želijo stopati tudi takrat, ko so najbolj utrujene. In ti si vsekakor stopila. Veseli me, da me nisi prosila, naj te izpustim. Saj bi te ujela na drugi strani mavrice. A kaj, ko je toliko potrebujete na Zemlji, ki velikokrat zajadra v temačne odtenke.«

»Razumem. Potemtakem pomeni, da si moramo v vsakem trenutku pustiti čutiti?«

»Pustiti čutiti in razumeti informacijo. Zavedati se, da nič na tem svetu ne obstaja kar tako. Vse ima svoj namen in sporočilo. Vse je zapisana koda stvarstva, ki usmerja duše, ki so skozi kolesje amnezije pozabile svoje namene, a se jih vedno znova spomnijo.«

»Kako pa vem, kaj mi določeno čustvo sporoča o meni?«

»Tako, da se vprašaš. Le malokrat se ljudje ustavite, položite roko na srce in rečete: »Kaj mi je? Zakaj to čutim?« In tudi, ko se, je po navadi lažje s prstom pokazati na nekoga drugega. Reči, da tako čutite, ker je nekdo drug storil tako in tako. Težje se je soočiti, da so se okoliščine, ki so sprožile čustvo, sprožile zaradi vašega notranjega doživljanja.«

»Potem nam res ne more druga oseba sprožiti ničesar, česar sami nikoli ne bi želeli?«

»Tako je. Sprožiti kaj takšnega je nemogoče. Ne more se v vaši bližini čustveno sprožiti nekaj, na kar vi na podzavestni ravni niste pristali. V takšnih okoliščinah se ne bi niti znašli. Pa tudi, če se bi znašli v neprijetnih okoliščinah, ne bi začutili ničesar, če jim ne bi bilo namenjeno, da nekaj sporočajo vam. Če ste nekje samo zato, ker pomagate nekomu drugemu do spoznanja, vse osebne note potihnejo in čustva se ne sprožijo. V takšni vlogi se boste včasih znašli. Ko boste vi sporočilo. In drugič bodo drugi vam. Preprosto ugotovite, kdo mora sporočila razumeti: tisti, ki ga v danem trenutku preplavijo močna čustva. Kompas, ki jasno kaže in zahteva novo smer.«

»Torej, če prav razumem: govoriva o okoliščinah, ko nekdo nekaj naredi drugemu, pa se mu to sploh ne zdi sporno, medtem ko se druga oseba počuti globoko prizadeto?«

»Natanko tako.«

»Kdo ima potem prav?«

»Oba. Vsak zase. Vsak ima pravico do svojega doživljanja.«

»Kaj pa , da je potrebno imeti svoja čustva pod nadzorom?«

»Planet Zemlja. Nadzor. Veliko sva in še bova govorili o tem. A ugotovili sva, da nadzor zaustavlja mnogo stvari, ker gre za odločitev ega. Duša nadzora ne potrebuje, kajti njeno naravno stanje samo po sebi zagotavlja vsa pozitivna doživljanja. Orodje nadzora potrebuje le ego, ki se nečesa boji. Ker čuti strah. A spet se potrjuje, da čustvujete zato, da svoja čustva začutite, saj sedaj čuti tudi ego. V tem primeru strah. Če bi razumel informacijo, bi razumel tudi, da nadzor ni potreben. Potrebno je samo razumevanje. Razumevanje pomirja strahove in močna čustvovanja. Potrebno je razumeti, po kar ste prišli na Zemljo.«

»Smešno.«

»Morda. A doživljanja na Zemlji in mnogo vrtenj v krogu očitno potrjuje, da odločitev ni napačna in da to potrebujete. Ko boste vse resnično razumeli v vseh dimenzijah resničnosti, take izkušnje ne bodo več potrebne. Do takrat pa se boste veselili novih spoznanj. In sprejemali orodja, ki vas bodo usmerjala na poti do resnice o vas samih. In čustva so orodje tako zelo iskanega razumevanja.«

»Torej, ko nekaj začutimo, se vprašamo, kaj nam je in se pogovorimo s seboj. Poskusimo razumeti, kakšno informacijo o nas nam čustvo daje? Šele potem ukrepamo.«

»Tako je. Ko boste izvedeli nekaj novega o sebi, boste sami od sebe podzavestno poiskali najboljšo pot zase. Tako bo nastopila nova izkušnja. Napredek. Kar vas bo vsekakor vedno držalo v ritmu miru, da ne boste podlegli čustvenim vrtincem, ki vas potegnejo v dramatične okoliščine, katere neredko potem obžalujete. «

»Kaj pa če nimaš ‘časa’ za to? Znajdeš se morda v okoliščinah, ko ti nekdo nekaj reče, v tebi se sproži val čustev in ni ravno prostora za umik ter pogovor s seboj.«

»Za povezavo z dušo ne potrebujete časa. Vi se odločite, da boste razvili povezavo s seboj, ki je prisotna ves čas. Tako boste tudi v okoliščinah, ki izzovejo čustva, takoj prišli do informacije, saj se boste tudi v takih trenutkih ČUTILI. In znali odreagirati v hipu. Težava je, ker ima veliko ljudi kratek stik, ki zaneti iskro dramatičnih čustev, in zato pravo sliko uvidijo šele, ko se iskra pogasi. To povezavo razvijate s spoznavanjem svoje resnice. Nekateri s knjigami, drugi z/s meditacijo, samogovori, odmikom od okolice, povezavo z naravo, slikanjem ipd.

Do globin vas vodi nešteto načinov. Vsak ve, kateri je njegov oziroma njen. Samo ‘časa’ si ne vzamete za to. Ker je vse drugo bolj pomembno. Svoji duši pa res ne želimo sporočati, da je nepomembna, kajne? Razvijte povezavo. Če ste nekoč, nekje izgubili stik s seboj, jo boste morali sprva razvijati načrtno. Bolj ko se bo krepila, bolj bo postajala naravno stanje. Spomnili se boste, kdo ste. Potem pa boste imeli ves čas dostop do informacijskega sistema, ki nikoli ne odpove.«

»Kar naj naredimo vsakič, ko začutimo strah, žalost in podobno?«

»To naredite vsakič, ko začutite strah, žalost, pa tudi veselje in srečo.«

»Informacije naj iščemo tudi v veselju in sreči?«

»Da, v čutenju veselja in sreče se odražajo informacije duše, česa si želi izraziti v tem življenju. Informacije, ki vas približujejo kozmični resnici. Ponudijo razumevanje, zakaj ste sploh na Zemlji. Razumevanje, po katerega ste prišli. Zatorej je izjemno pomembno, da razumete, kajne?«

»Izjemna razlaga. Od nekdaj se mi je zdelo, da moramo razumeti samo negativno.«

»Zato, ker imate občutek, da tekmujete in da morate negativno premagati.«

»Pa ni temu tako?«

»Niste. To ni nobeno tekmovanje. Samo doživljanje je. Enkrat takšno, drugič drugačno.«

»Ampak marsikdo bi ti porekel, da je pristnih srečnih trenutkov veliko manj kot negativnih.«

»In jaz bi povedala, da je to zato, ker negativno iščejo v svojem informacijskem sistemu. Negativnemu dajejo pozornost in vse, čemur namenjate pozornost, vam raste pred očmi. Sreča je samoumevna in njene informacije zanemarite. Negativne pa vedno znova besedno in čustveno obdelujete. Nanje nalepite nova čustva. In seveda zato odgovarjajo ukazu, ki pravi – želim obdelovati negativno informacijo. A tudi to je izbira. Zakaj ne bi enako obdelali tistih sončnih trenutkov? Le zakaj so tako samoumevni?«

»Dobro vprašanje.«

»Eden izmed glavnih razlogov, zakaj človeštvo čuti toliko negativnih čustev, je, da je vse povezano. Tudi vi med seboj. In veliko kolektivne povezanosti v negativno smer se odraža vsepovsod. Na televiziji se predvajajo žalostne in strašljive vsebine. Dobrih informacij je veliko manj.«

»Se zagotovo strinjam. Kako pa lahko to spremenimo?«

»Začnite s seboj. Nehajte sprejemati sprožilce negative, ki sprožajo ali vzbujajo v vas čustva, katera morda sploh ne bi bila potrebna. Nato delite informacije o kolesu, ki pelje stran od prepada.«

»Kaj pa, na primer, ko postaneš kar naenkrat slabe volje? Rečeš, da se ni zgodilo nič posebnega, pač tak dan, tako vreme in si slabe volje?«

»Ni res, da se ni nič zgodilo. Vedno se dogaja nekaj. Vesolje in življenje ne stojita na mestu, četudi se zdi drugače. Vedno se nekaj dogaja. In če nenaden plaz grozi, da ti bo porušil hišo harmonije, vas zagotovo želi na nekaj opozoriti.«

»In kako naj vem, kaj je sprožilo plaz?«

»Da se s spomini vrneš v tisti trenutek, ko se je sprožila slaba volja. Kaj se je zgodilo? Kdo je kaj rekel? Kako se je počutilo telo? Kaj se je predvajalo na televiziji ali radiu? Duša, željna posluha za svojo resnico, namreč skuša na veliko načinov prišepniti o možnostih za rast.«

Pa me je ob maminem pripovedovanju zopet odneslo v spomine. Spomnila sem se slabe volje, ki me je spremljala leta in leta. In dolgo je nisem razumela. Bila je tako ‘nelogična’. Natančneje, intenzivna slaba volja se je pojavila ob vsakem prazniku ali rojstnem dnevu katerega koli člana, ki prihaja iz družine mojega moža, torej družine Žmahar. Vedno, ko sva se odpravljala na božično kosilo, me je popadla živčnost ali celo žalost. Včasih sem jo uspela zadržati zase, včasih pa sem bruhnila kot vulkan. Ob tem sem se počutila kot najbolj grozen človek na svetu. Nisem razumela, zakaj tako čutim. Povsod v sebi sem iskala odgovor, ki me ni in ni želel odrešiti.

Družino Žmahar imam srčno rada. Vzeli so me za svojo. Tašče ali tasta ‘iz pekla’, katere bi naj poznali mnogi, sama ne poznam. Prej bi jima dala naziv mama in oče kot kar koli drugega. Že od nekdaj jima rada prisluhnem. A kako zelo sem sovražila tisto božično mizo. Oboževala sem le naključna druženja, brez priokusa praznične družinske sreče, kjer se vse sveti in diši po domačih piškotih.

Mož tega ni razumel. Dolgo časa me je spraševal, kaj je narobe. Nisem znala odgovoriti. Danes znam. Pa vendar me kljub temu, ko to zapisujem, oblivajo solze. Čutim. Čutim svojo informacijo. In sprejemam, da je še vedno živa. Sprejemam, da sem človek s čustvi. Oh, ta informacija. Kako dolgo sem jo iskala. Kako dolgo je skrivala svoj obraz resnice v sencah. Ko možu nisem znala odgovoriti, kaj je narobe, da sem tako čudne volje, mi je ponudil, da se nehava udeleževati družinskih praznovanj. Kar sem gladko zavrnila. Nisem si želela tega. Želela sem jih videti. To je moja družina. Kaj je narobe? Ker nisem slišala svojega glasu, sem upala, da mi bo Nebo znalo odgovoriti. Verjetno so mi Nebesa skušala odgovoriti že tolikokrat prej. Navsezadnje me niso pustila na cedilu. Poiskala so nekoga, ki bo odgovor lahko prevedel. In ga tudi je. Najprej so slišala moževa ušesa. Nato tudi moja. Mož me je nekoč vprašal: »Ali je mogoče, da si žalostna, ker vsako leto obiščeva mojo družino, medtem ko bi si ti tudi želela obiskati svojo mamo? Jo pogrešaš? Bi šla k njej, kajne?« In sem jokala in jokala. Vsako čustvo v meni je potrjevalo izgovorjeno resnico. Slaba volja se je umaknila, ostalo je samo še izraženo čustvo. Od takrat dalje ne rečem, da se občutki ne ponovijo. Jeze ni več, žalost včasih kljub temu ostaja. A daje mi vedeti, da ljubim. Njo in njih. Moje delovanje pa izbira sedeti za tisto mizo.

»In moja obljuba naj ti daje vedeti, da za njo sedim tudi jaz, moja draga hči.«

»Solze včasih tako zdravijo.«

»Da, so izraženo čustvo.«

»In vsekakor sem si dovolila to izražanje. Torej je potrebno čustva, muhavost in slabo voljo razumeti?«

»Da, in velikokrat jih boste najlažje razumeli tako, da jih izrazite. Prav tako, kot si storila ti.«

»Ampak marsikdo tega ne sprejema. Na primer, če jaz izrazim svoja čustva, jezo, kakor koli že, in je ljudem okoli mene nelagodno, me lahko zato zavrnejo.«

»Sploh ne gre zate. Če si ti izrazila nekaj svojega in so se oni odzvali z zavrnitvijo, to podaja informacijo o njih samih. Oni niso pripravljeni sprejeti te informacije ali razumeti, kaj sporoča, ker je zbudila v njih novo informacijo o njih samih, ki bo zahtevala pozornost in delovanje. Česar si ne želijo.«

»In točno zato marsikdo potlači svoja čustva. Da ne bi bil zavrnjen ali zapuščen.«

»Kar sporoča, da ima težavo s tem. Kar pomeni, da ne čuti samovrednosti. Drugače tega ne bi nikoli storil, kaj šele se bal zavrnitve.«

»Kaj naj potem naredimo, če imamo take odnose?«

»Čas je, da vas soočim z resnico, ki morda ne bo najlažja. Če imate take odnose, ste v danem odnosu zato, ker obe duši iščeta informacijo in razumevanje. Ko se bo eden izmed vaju odločil, da želi na podlagi razumljenega spremeniti delovanje, drugi pa ne, se bo vajin odnos verjetno končal. Prava ljubezen se bo razvila le, če se bosta njuni informaciji uskladili. Prava ljubezen namreč do tistega trenutka v resnici sploh ne obstaja, ampak je dotlej le deljenje informacij, pomoč dveh, ki sta se zaznala v igri življenja in sprožila namen, da si bosta pomagala pri sorodnem namenu. To je oblika dušne ljubezni, ki pa se bo težko obdržala v materialnem svetu, če ne bo prišlo do sorodne energije, ki bi povezala odnos.«

»Torej mi želiš povedati, da če ima neka dobrohotna oseba odnos z nekom, ki jo zlorablja, je to njej sorodna energija?«

»Da.«

»O moj bog, razloži.«

»Oseba se samozlorablja. Tega ne razume. Ne vidi. Ne spremeni. Ne deluje. Na energijski ravni sproža informacijo, pritegne drugo osebo, ki izrazi njeno samozlorabljanje v fizični obliki. Prva oseba je ni izrazila. Druga oseba se tudi samozlorablja, a se razlikuje od prve, da je samozlorabo tudi izrazila.«

»Ni pa možno, da ljudje zlorabljajo samo zato, da bi drugemu pokazali njegovo globljo podzavestno resnico?«

»Ne. Skozte ne more steči nekaj, s čimer se ne strinjaš ali resoniraš. Četudi skozse spustiš besede ali dejanja, na katera se čustveno ne vežeš, kot sva že ugotovili, še vedno pomeni to, da se strinjaš z njimi.«

»Veliko odnosov sedaj vidim drugače.«

»In veliko odnosov bo posledično drugače videlo tebe.«

»Bolje?«

»Drugače.«

»Ali lahko z vsem, kar si opisala, pridemo seveda do sočutja in odpuščanja?«

»Seveda. Izjemno pomembna mostova srca. Neodpuščanje ujame na trnek srce posameznika ravno zato, ker si ljudje tako zelo želijo nadzirati izbire in čustva drugih ljudi. Zato, ker se bojijo soočiti s svojimi. Ko ne sprejmejo svojih čustev, jih panično iščejo drugje. Iščejo zunanji vir, saj spoznajo, da je notranji usahnil. Ko jim nekdo drug zavrne zunanji vir, pride do dvojnega neodpuščanja. Do njih samih in do druge osebe v odnosu. Vsekakor dvorezen meč, pri katerem sta obe strani še kako nabrušeni.«

»Rezultat vsega, o čemer sva sedaj govorili v naših odnosih, je torej …?«

»Nepomemben. Pomemben je rezultat odnosa, ki ga imate s seboj. Ostale ptice ljubezni bodo našle skupna gnezda. Ali ne. Spustite nadzor. Samo čutite. Čutite sebe.«

»Iskrena hvala za tole. A nekaj sem se spomnila … ta duhovna znanja, ki jih predajaš, globoko spoštujem, vendar, če govorim s teboj … to pomeni, da so tudi moja! Izrazim jih lahko tudi zato, ker so moja! Torej je res, kar si rekla, da je to tudi moje poslanstvo.«

»Kaj čutiš ob tem?«

»Takšno veselje, da se ga ne bom niti trudila opisati. In ganjenost, ki prihaja iz močnega občutka sreče.«

»In bralci bodo ob tem začutili upanje zase. Naj povem zgodbo …«

Pravljična dežela

»Mami, mami, kje si?« je komaj 4 let stara Julija pogledovala naokoli v velikem nakupovalnem centru, v katerem se je trlo ljudi. Nič čudnega, navsezadnje je bil božični čas in nakupovalni vozički so bili polni raznoraznih dobrot ter daril, ki naj bi povedala ljubljenim tistih, ki so nakupovali, da so mislili nanje. Julija je velikih oči pogledovala naokoli in ples novoletnih luči ji je očaral otroško domišljijo. V njej je oživel čarobni Božiček in jo na svojih saneh popeljal v snežno deželo, kjer si je lahko izbrala, kar koli je želela. Dežela daril in rdečih pentelj se ji je nasmihala in jo vabila, naj okusi otroške radosti in igrače, ki jih ni videla še nikoli prej. Snežna dežela je bila sedaj le še eden izmed velikih nakupovalnih centrov, a saj je bilo vseeno. Bila je njena dežela. Mama je še nikoli ni pripeljala sem. Deželo je videla le od zunaj in na vprašanje, zakaj ne pojdeta tja, ni nikoli dobila odgovora.

Z mamo sta živeli skromno, a vseeno ne revno. Vsaj ne denarno revno. V srcu pa mala Julija ni nikoli čutila prave ljubezni. Očeta ni imela. Njena mama je bila ves čas jezna. Ali hladna. Ali pač oboje. In morda beseda skromno ni vključevala vseh teh lučk in prijetne glasbe, ki je vabila k novemu in novemu nakupu. A sedaj sta bili tukaj in vse je bilo tako zelo resnično. Julija je za trenutek izpustila mamino roko, da bi si ogledala plešočega Božička, ki je skrbel za še boljše vzdušje prazničnega časa. A ko se je obrnila, mame ni več videla, Božičkova pesem pa se ni več zdela tako zelo vesela.

Julija je stekla naokoli in pogledovala za mamo. Nikjer je ni bilo videti in pravljična dežela je postajala iz minute v minuto temnejša. Nihče je ni opazil. Vsi so hiteli mimo nje in njihov pogled je imel bolj pomembno nalogo, kot da bi opazoval majhno punčko, kateri se je pravkar spremenilo življenje. Julija je začela teči. Ni vedela, kam. Le kako bi lahko vedela, pri komaj 4 letih. A vseeno je tekla po pravljični deželi, ki se je zdela neskončna, in nenadoma se je zbala vseh ljudi, ki so se sprehajali po njej. Nato se je končno ustavila. Vedela je, da teče že dolgo. Mame ni bilo. Zato je začela na ves glas jokati, v upanju na varno naročje, ki bi jo prepričalo, da je morda vse skupaj le sanjala.

»Deklica, si v redu?« jo je iz sanj skušal prebuditi mladi mož, ki je opazil obupano bitje, ki je bilo videti, kot da so mu veliko prezgodaj povedali, da Božiček ne obstaja. »Mamice ni,« je hlipala Julija. Mladi mož jo je pomiril in ji ponudil roko, ki jo je tako zelo potrebovala. Le nekaj trenutkov pozneje so zvočniki klicali mamo deklice po imenu Julija, ki se je izgubila. Klicali so jo ponovno. In ponovno. Ženska z dolgimi, kostanjevimi lasmi je vedela, da kličejo njo. Torej so Julijo našli. Bolje ji bo brez nje. Ne zna je ljubiti. Ne zmore je ljubiti. Imeti otroka je bila njena največja napaka. In pravkar jo je uspela popraviti. Odkorakala je iz dežele, kjer je hčeri ubila vso vero v pravljice. In izginila daleč, daleč proč. Za Julijino mamo se je izgubila vsaka sled …

Julija je tako ostala brez mame. Sorodniki Julijine mame so čutili obžalovanje za mlado deklico, ki ni bila sama kriva, da je bila tako kruto zapuščena. Mesece in mesece so skušali najti njeno mamo, da bi jo vsaj povprašali, zakaj je to storila, a neuspešno. Za njo so se zabrisale vse sledi. Julija pa je sledila poti, ki ji po navadi rečejo s trebuhom za kruhom. Družina si jo je podajala kot košaro kruha ob dobri večerji. Sedaj sta za njo skrbela dedek in babica, v naslednjem trenutku sta o njenih oblekah in navadah odločala stric in teta, v najstniških letih pa je imela le še kakšno prenočišče, a vsekakor jasno védenje, da bo zase morala poskrbeti sama.

Svojih sorodnikov ni obtoževala. Vedela je, da imajo dovolj svojih težav. Navsezadnje niso bili krivi, da jo je mama zapustila. Julija bi morala biti njena odgovornost, ne njihova. A kljub temu razumevanju je bilo njeno srce dokaj prazno. In žalostno. Včasih ga sploh ni čutila. Kot da se sploh ni trudilo biti. A to, da stoji na svojih dveh nogah, je že moral biti zadosten dokaz, da še živi. Zato je srce velikokrat izklopila. Kar tako. Kot bi imelo stikalo. Prav tako, kot je tistega dne storila njena mama. In odločila se je, da bo od sedaj naprej sledila več ali manj glavi, ki bo vedno znala za njo preračunavati možnosti preživetja. In računalo je bilo pripravljeno. Pripravljeno, da računa v prid Julije, ki ni več verjela v pravljične dežele ljubečega srca.

In tako je Julija računala. Življenje je postalo boljše. Izračunala je najboljše možnosti kariere z največjim donosom denarja. In se vpisala na ustrezno šolo. Zelo zgodaj je našla ustrezne zaposlitve, s katerimi je poskrbela, da z njenim načrtom ne bi šlo nikoli več nič narobe. Izračunala je pravega partnerja. Izbrala je tistega, ki jo bo ljubil in poskrbel, da ne bo nikoli sama ali brez strehe nad glavo. In računalo ji je ponudilo točno takšen rezultat, katerega je od njega pričakovala. In nikoli je ni pustilo na cedilu. Kar ni pomenilo, da ne čuti. Julija je bila, kar mnogi opisujejo kot ‘po srcu’ dobro dekle. A ko je nekaj začutila, je računalu predala nalogo, da izračuna, ali lahko to čuti ali pa ji bo čutenje zamajalo tla pod nogami. Glava ji je zagotovila, da se to ne bo zgodilo. Postala je uspešna mlada podjetnica z lepim in udobnim življenjem. Računalo se nikoli ni utrudilo ali zmotilo.

Nekega dne je Julija v baru spoznala moškega, katerega srce se je prebudilo kot Trnjuljčica po 100-letnem spancu, ko je ugledal njen obraz. Stopil je do nje in ji zlil v naročje vse svoje navdušenje, ki ga je zelo mirno sprejela. Stekel je pogovor, a divje iskre, ki so prihajale iz njegovih oči, so v njej gradile ledeno goro, ki ni dopuščala hitrega ognja. Če je kaj vedela o ognju, je bilo to, da je lahko zelo uničujoč. In to zelo hitro. Zato je fantu dala napačno telefonsko številko in preračunala, koliko minut se bo še lahko smehljala, preden bo stopila v avtomobil in poskrbela, da se ne bosta srečala nikoli več. »Zbogom, iskrica,« si je mislila in nadaljevala dobro preračunano življenje.

Vesoljna matematika pa je nenadoma ubrala svojo smer in se začela posmehovati Julijinim računicam ter jih celo obtožila za zastarele. Pokazala ji je svoje formule z rezultati, ki rušijo stare svetove in gradijo nove. Vsaj tako je trdila. Julija je opazila le njene minuse, ki so rušili in rušili, dokler ni od njenega življenja ostal samo pepel tega, kar je nekoč dosegla ali bila. Ljudje so ji oškodovali podjetje in primorana je bila odpustiti veliko zaposlenih, česar niso sprejeli z navdušenjem. Njihovi odzivi so bili nova stopnica, ki je vodila navzdol, v nek neznani, temni svet, ki bi mu Julija z lahkoto rekla tudi pekel. Telefoni so zvonili, upniki grozili, telo pa ji je pešalo pod udarci stresa, ki ga je le stežka prenašala. Vedno znova se je posvetovala s svojim računalom, a vedno znova ji je dokazovalo, da je izračunalo narobe. Življenje in ugled sta se ji sesuvala kot hišica iz kart. Prijateljev ni bilo več. In ni jim bilo mar za njene težave. Na njene klice so se nehali odzivati takoj, ko jih je prvič prosila za manjše posojilo. Niti na kosila je niso več vabili. Morda jim je postalo jasno, da bodo sedaj morali sami plačati. Morda je njej postalo jasno, da so prijatelji samo za čustvene slabiče, in kmalu je na novo obžalovala, da je dala priložnost ljudem. Navsezadnje so vedno znova dokazali, da so slaba enačba.

Julijino podjetje je potonilo kot Titanik in za seboj pustilo uničujoče posledice. Bankrotirala je. Kar so vedeli vsi. Pogled je uperila v tla, da ne bi opazila pomilujočih pogledov, ki bi jo opominjali, kakšna zguba je. Njena notranja punčka je v tistih dneh postajala vse bolj glasna in jo v ogledalu zaničujoče spraševala, ali si morda ni zaslužila, da jo je zapustila še lastna mama. »Poglej se, kako si grda, umri!« je podoba, ki ni premikala ust, sikala nanjo kot strupena kača pred napadom.

Julija se je zaposlila v proizvodnji tovarne, kjer nihče ni vedel, kdo je. Druge zaposlitve po takšnem porazu ni uspela dobiti. Minimalna plača in ožuljene roke so postale dejstvo njenega vsakdana, zaradi sramu, ki ga je čutila, pa se ni nikoli prikazala na plano. Včasih se je počutila kot dežurna vampirka, ki obožuje nočne izmene in sovraži dotike pozitivnega sonca, ki naznanjajo nov dan. Apatično je strmela v televizijo in skromen hladilnik ter čakala na novo delovno izmeno, ki jo bo opominjala na okvaro življenjskega računala. Vsak dan je bil enak drugemu. Zdelo se je, kot da se ji je življenje zataknilo na vklopljeni tipki za ponavljanje.

In nato se je nekega dne vse spremenilo. Julijo je zvok telefona opomnil, da ima novo SMS sporočilo. Tega zvoka ni marala. Pravzaprav se ga je bala. Nov upnik ali izvršitelj, ki bo znova poskrbel, da ne bo nikoli pozabila, kako velike napake je storila. Težkega srca je prebrala sporočilo, ki se je glasilo: »Dolgo sem te iskal. Kaj veš, da ni lepo, da daš fantu napačno telefonsko številko?« »O moj bog, iskra!« si je mislila Julija. Dolgo se je borila z zamislijo, ali naj mu odpiše ali ne. A njeno življenje je bilo tako monotono, tako brez smisla. Malce razvedrila ji ne bi škodilo. »Previdnega vsekakor,« si je zagotovila in njune pogovore preselila na internetna druženja, kjer je preko klepetalnice začela tkati virtualno prijateljstvo s fantom, ki ga je že nekaj časa nazaj razočaranega pustila v baru, v iskrenem prepričanju, da se ne bosta več videla znova.

»Skrivnostna dama, zakaj takšen drastičen odhod?«

»Mudilo se mi je domov in prepričana sem, da sem v tem hitenju pozabila na marsikatero številko.«

»Ali pa si pozabila steklen čeveljček, da sem te bil primoran iskati po vsem kraljestvu.«

»In naj uganem, ti si princ, ki me bo spremenil v princeso?«

»Morda pa res, Pepelka.«

»Napačna Pepelka, prijatelj, tale tukaj ne verjame v pravljične dežele.«

»Kaj pa če ti jo pokažem?«

Pravljica se je začela brati. Fant iz bara, ki mu je bilo ime Niko, je znova vnel iskro romantičnega Romea, ki išče svojo Julijo. Božal ji je ušesa, ko ji je začel pripovedovati o pravljični deželi, ki je sicer nosila naziv Združene države Amerike, kjer je sedaj živel Niko, ki se je preselil tja v upanju na boljše življenje in ga tudi našel. Juliji je razlagal o dobrih poslovnih priložnostih in zaposlitvah, ki gradijo dostojno življenje tistih, ki so si drznili verjeti, da jih lahko tudi dobijo. In on je bil eden izmed njih. Juliji je razlagal o bajnem življenju v ZDA in še poglabljal njeno nezadovoljstvo nad tistim tekočim trakom, ki je iz dneva v dan iz nje tako zelo črpal voljo do življenja, da si ni upala niti pomisliti, da bi morda lahko začela znova. A ta iskra v Niku se je zdela tako obsesivna, tako nevarna. Nekaj jo je motilo na njem že tistega večera, ko se mu je vnela strast za njeno podobo. A sedaj se je zalotila, da te misli o njem vse pogosteje odrine na stran. Ni je več motilo, da ji piše vsako prosto minuto dneva. Verjela mu je, da se je zaljubil vanjo. Zato je pristala na ure dolge pogovore, kjer je poslušala o pravljični deželi. Oživela je. Računalo je začelo seštevati. Kaj pa če si res zasluži novo priložnost? Srce jo je vprašalo: »Pa res misliš, da se lahko zaljubiš vanj?« Njegovo vprašanje je prezrla. Plusi v Nikovo korist so se začeli nabirati kot gobe po dežju.

Julija pravih prijateljic ni imela več. Kdaj pa kdaj si je izmenjala le besedo ali dve s sodelavkami v delavski menzi. Ena izmed njih ji je bila še posebej blizu in Julija ji je zaupala zgodbo o Niku, ki jo je začel vabiti v ZDA, ter ji ponudil boljše življenje. »Pa si prepričana, da je to dobra zamisel? Saj ga niti ne poznaš!« je odvrnila sodelavka, a Julija je njene komentarje zavrnila kot izpad ženskega ljubosumja. Navsezadnje: kdo v tej beznici pa bi ji v resnici privoščil boljše življenje? Raje bi videli, da bi ostajala za tekočim trakom, kot da bi se sončila ob bazenu nove Nikove hiše, katere fotografije so očarale Julijino računalo. In ko je Niko končno zastavil usodno vprašanje: »Ali prideš k meni, jaz bom poskrbel zate?« je seveda dahnila usodni: »Da.«

Niko je moral urediti še nekaj papirjev, a Juliji je za rojstni dan poklonil letalsko karto z datumom, ki je naznanjal veliko praznovanje, ko bo dobila novo priložnost. Čez 3 mesece naj bi se mu ridružila in zamenjala tekoči trak za hollywoodsko pravljico. Njena nova pravljična dežela je obljubljala vse: veliko, moderno hišo z okusnim pohištvom, bazen sredi idiličnega vrta in celo zaposlitev z izjemno visoko plačo v Nikovem podjetju, s katero bi lahko poravnala vse stare dolgove, se končno osvobodila in si celo privoščila nekaj zase. In Niko jo je vsak dan zasipal s pozornostjo. Z ogromno pozornosti. Preveč pozornosti. Vse dokler ni njene nočne izmene prvič obtožil za noč, kjer naj bi se Julija strastno ljubila z drugimi moškimi ali celo več njih. Zgrožena je poslušala njegove žaljivke, ki so ji padale v obraz in jo praskale v surovem sovraštvu. A nato se je opravičil. Zagotovil ji je, da je le malce nervozen in da bo vse takoj bolje, ko bosta končno lahko skupaj. »Samo še malo, moja draga Pepelka,« se je glasilo ljubezensko sporočilo, pripeto na čudovit šopek rož, ki so ji ga dostavili v Nikovo opravičilo. Seveda mu je oprostila.

Odprla so se vrata pekla in Niko je prevzel vlogo Luciferja, ki je brusil nože in čakal, da lahko zareže v novo žrtev. Mar ni bila Julija že iz zgodovine več kot dobra izbira za nekaj takega? Niko jo je iz dneva v dan začel zmerjati, ji nadzorovati življenje in ji celo groziti, da bo poklical njenega delodajalca ter mu povedal o njeni sramotni preteklosti in dolgovih, ki so bili na papirju videti skorajda neskončni. Nato se je pomiril in Juliji obljubljal darila. Zagotavljal ji je, da je dober moški in poštenega srca, a da jo tako zelo ljubi, da ga zapusti razum, ko pomisli, da bi jo izgubil. In tako je mala zapuščena deklica dobila potrditev, da je le dovolj vredna, da si je nekdo tako zelo želi. Računalo pa je še vedno usmerjalo svoje številke v prid boljšega, preskrbljenega življenja, ki je bilo tik pred vrati. Le malce je še morala potrpeti. Samo še malce. Verjetno bo resnično bolje, ko bo letalo končno poletelo in ona z njim.

Čakal jo je le še teden do sanjskega življenja. Julija se je z Nikom sprehajala od pekla do nebes in nazaj. Da ga ne ljubi, je vedela. Vse njegove besede so uspešno požrle vse občutke romantičnosti, par skromno spakiranih kovčkov pa je pričalo, da Julija še vseeno zaupa računalu, ki očitno ve nekaj več kot ona sama. Ponoči se je zbujala v solzah po nočnih morah, v katerih jo je Niko pretepal in jo zaklepal v klet. V sanjah je bila sužnja, ki nemočno čaka dan, ko bo Nikova iskra sprožila požar in iz nje izžgala življenje samo. Ko je o tem zaupala Niku, jo je potolažil in rekel, da so to samo njene sanje. Ko jo je tolažil, jo je še pokritiziral, češ da je psihično nestabilna in da bo to morala urediti. Urediti pa da bo morala tudi tistih nekaj dlak, ki da jih ima na roki preveč, zato se je razjezil in jo označil za ‘smrdljivega volkodlaka’. Prijateljica iz službe jo je rotila, naj ne pojde v ZDA. Tokrat Julija ni odgovorila. Ni se več borila za Nikovo dobro ime. Tokrat se je vprašala, ali morda nima prav. Ponoči se je borila s temnim in svetlim delom sebe. En je preračunaval: »Pojdi in poskusi. Ko boš prišla do dovolj denarja, boš odšla in pokazala temu tepcu, kdo je smrdljivi volkodlak. A vseeno vzemi boljše življenje. To ti pripada.« Drugi jo je le vprašal: »Zakaj se ne ljubiš dovolj?« Le eno samo vprašanje. In nobenega prepričevanja.

Naslednjega dne je bila Julija prosta, dala je tudi že odpoved in prvič po osebnem porazu se je odločila, da pojde na sprehod sredi belega dne. Zaradi časovne razlike je Niko še trdno spal, ona pa je krvavo potrebovala zrak, ki bi ji napolnil pljuča, ki so v zadnjih dneh vse težje dihala. Odpravila se je do bližnjega jezera, kupila krmo za labode, se usedla, jih hranila, nato pa samo še opazovala izjemna bitja, ki so se zdela tako … svobodna. Da, svobodna. »Upaš, da ti bodo labodi povedali kakšno skrivnost?« jo je v razmišljanju prekinil šarmanten glas. Ko se je obrnila, je zagledala podobo prijaznega mladega moškega. V srcu je začutila vznemirjenje, ki ji je bilo tuje, zato se je dokaj zmedla. On je vztrajno nadaljeval: »Se lahko pridružim tebi in tvojim pernatim prijateljem?« In se je. V 3 dneh sta bila Julija in Edvard noro zaljubljena. V 3 dneh je zaspala v njegovem naročju in nič več si ni želela nočnih izmen. In ko je zaspala in pozabila na svet, jo je divje zvonjenje opozorilo na kruto realnost, ki jo je klicala nazaj v svet enačb, ki se morda za njo ne bodo dobro izšle.

Na Edvardovo vprašanje, zakaj je tako pretresena, ni odgovorila, ampak raje planila skozi vrata. Zunaj je hitela Niku na telefonu razlagati, da je v službi. »Razrezal te bom na kose, psica ničvredna! Klical sem te v službo, kjer so mi povedali, da ne delaš! Uničil ti bom življenje! Kje si?!« Julija je prestrašena odložila telefon in skočila, ko jo je Edvard obrnil in vprašal, kaj se dogaja. Takrat se je zlomila. Povedala mu je svojo življenjsko zgodbo in o Niku, fantu, ki ga ne ljubi, a naj bi šla že čez nekaj dni k njemu. Edvardov obraz je ostal miren, a so se na njem izrisovale sledi razočaranja. Julije ni silil k odločitvi, rekel ji je samo: »Ne želim ti omejevati življenja. Si krasno dekle in res si zaslužiš boljših priložnosti. Sledi srcu.« Sledi srcu. Zadnje, kar je želela slišati zmedena Julija.

Prišel je nov dan in Julija se je odmaknila od Edvarda. Niko se je pomiril in razumel njen strah, ki jo je privedel do laži o delovni noči. O Edvardu ni vedel ničesar. Vedel je samo, da si je Julija zaželela poslovilnega večera s prijateljicami, ki jih nikoli več ne bo videla. Zato ji je odpustil. Težkega srca in z veliko nerganja, a vseeno. Obljubil ji je, da pojdeta na čudovito večerjo takoj, ko sestopi iz letala. In letalo je čakalo, da Julijo ponese v boljše življenje.

Čez 4 ure naj bi zazvonila budilka, da bi se Julija odpravila na letališče. Čez 4 ure, a ona še ni spala. Tiste noči je razmišljala o svoji mami, svojem življenju, Edvardu in neutolažljivo jokala. V joku jo je le premagal spanec, ki jo je odnesel v sanje, v katerih se je sprehajala po žitnem polju in ji je klasje božalo dlani. Nasproti ji je prihajala ženska v dolgi, zeleni obleki, prijaznega obraza, ki ga je krasil velik nasmeh. Šele, ko je prišla čisto do nje, je spoznala, da pred seboj vidi svojo mamo. In Julija je začela jokati. Mama jo je pobožala, jo objela in Julija se ni mogla upreti. Jokala je na njenem ramenu in zdelo se je, da joče večno. Nato pa je zaslišala besede: »Oprosti, ker te nisem zmogla ljubiti. A to ne pove nič o tebi. To je povedalo zgodbo o meni, ki sem iskala ljubezen, a je nisem zmogla najti. Moje srce je uvelo, a ti lahko izbereš drugače. Ti lahko ljubiš sebe. Ti lahko slediš srcu. Ti lahko spremeniš vse. Rada te imam, moja draga hči. Odpusti mi.«

Klasje je izginilo in Julija je pristala na trdi postelji. Obraz in majico je imela mokro od solza. Pod mokro majico pa je začutila nekaj, kar se je spremenilo. Močan utrip srca. Klic usode. Klic nje same. Julija se zjutraj ni vkrcala na letalo. Edvard se je odločil, da ne želi biti del njenega življenja. Niko se je odločil, da ji zagreni življenje. Zato je spremenila ime in zbežala v drugo državo, kjer je čistila umazana stranišča za golo preživetje. Ko je poslušala srce, se je zdelo, kot da se je življenje šalilo iz nje in jo potisnilo na samo dno družbene lestvice. Še nižje, kot je bila poprej. Spraševala se je, ali morda ni naredila napake. Ali se ni ponovno potrdila tista, da je poslušanje srca utopija za sanjače, ki nimajo pojma o resničnem življenju. Takrat je začutila dotik na glavi, kljub temu, da za njo ni bilo nikogar. Vedela je, da je to njena mama. Mama, kateri je tistega dne odpustila. Mama, na katero je sedaj računala. To je bilo njeno novo računalo. Računalo, ki je moralo zaupati njej in sebi. Predvsem sebi. In ko je čistila naprej, je zaupala, da stranišče ve, da je Julija prvič v življenju izbrala prav in sledila srcu.

Julija je ostala zvesta srcu ves čas preizkušnje stranišč in roba revščine. Nekoč je čistila ogledalo in se zapletla v naključen pogovor z moškim. Julija je videla njegov zaskrbljeni obraz in se pošalila: »Vam lahko kako pomagam?« Prijazen možakar se je nasmehnil in ji odvrnil: »Ne vem, se morda spoznate na poslovne strategije?« »Nekoč, nekje sem se. In to zelo uspešno, » je odvrnila, ne da bi vedela, da ji bo to spremenilo življenje. Le kdo bi verjel umazani čistilki, da ima kaj pojma o poslovnih strategijah? In kdo bi bil dovolj nor, da bi ji verjel? Kristjan ji je. Ko so ga kasneje vprašali, zakaj je prihodnost svojega podjetja, ki je zašlo v težave, zaupal v roke čistilke, je odvrnil: »Le kdo lahko svetuje bolje kot nekdo, ki je prehodil trnovo pot, spoznal manevre, ki potopijo uspešne ladje, in spoznal, česa ne bi nikoli več ponovil, ter tako dobil še eno priložnost? Tak človek je bolj izkušen kot tisti, ki tega trnja ne pozna. Sledil sem srcu.« Julija je delala ob boku z Kristjanom in njegovega podjetja ni ne le rešila, temveč ga celo odpeljala med zvezde. Še dandanes sta dobra prijatelja, ki skupaj vodita uspešno mednarodno podjetje. Julija je postala enakovredna solastnica, ki je znana po tem, da dela s srcem. Ljudje jo obožujejo.

Nekega dne se je Julija vkrcala na letalo. Čakal jo je še en uspešen podpis velike poslovne pogodbe. Na letalu je k njej prisedel simpatični moški Ian. Julija in Ian sta sledila srcu. Dandanes je to zgodba moje hčere, na katero sem tako ponosna. Moji vnukinji je tako ime Amelia.

Julija svoji hčeri bere pravljice in ji pravi, da so pravljične dežele tako v srcu kot izven njega, če si le dovolimo verjeti vanje. Julija jo vsak dan uči, naj sledi srcu. Kajti to pozna pot, ko se zdi, da je sploh ni.


© 2019 by Cristy Žmahar

Kontakt | Pravila in pogoji